Blacky30
|
En teden je mimo. Sedem dni od tragične novice, ki sem jo prejela preko sms-ja od sestrične. Sprva nisem mogla verjeti, kar berem in sem ji takoj nazaj napisala, naj se ne heca. Ko pa sem vseeno pogledala na teletekst in zagledala napisano njegovo ime, me je spreletelo. Oboževala sem njegove pesmi, v službi se je vedno vrtel njegov CD Dan za nas, doma je po hiši odmevala njegova glasba, prav tako vedno v avtu..... Če sem imela glasbeno željo, je to bila zagotovo njegova pesem.
Zdaj pa ga več ni.  Kar tako, v delčku sekunde ga več ni. Nisem mogla dojeti. Nisem jokala, zanikala sem si kruto resnico. Zvečer sva z mamo gledali njegove posnetke. Mama je jokala zraven, jaz sem ga gledala z občudovanjem, sploh pomislila nisem na to, da je mrtev. Ko mi je rekla, da naj preklopim kanal, da ji je hudo, sem ji rekla, če pa je tako vesel in živ, da mi je toplo pri srcu, ko ga gledam.
Dan se je prevesil v noč, prišla je sreda, dan pogreba. In z gledanjem prenosa pogreba so začela na plano prihajati tudi moja realna čustva, ki sem jih tlačila v sebi. Vedno bolj in bolj. Sicer sem ekstremno čustven človek, vsako tujo nesrečo jemljem kot svojo, vse me spravi iz tira. Če o neznanem človeku, ki je umrl, izvem kaj osebnega, se v trenutku v mislih postavim v vlogo njegovih najbližjih in trpim, trpim.....
Toše pa je bil zame kot dober prijatelj, zdelo se mi je, da ga poznam. Zato je bolečina postajala iz ure v uro hujša. Tako huda, da sem cel dan zadrževala solze pred otrokom in se zvečer v kopalnici stulila v njegov spomin. Da cele noči nisem spala in da sem noč po pogrebu spala pri luči, kar nisem še nikoli. Da nisem imela več apetita, pač pa sem hodila po svetu zmedena, neprisebna, žalostna. Da sem imela dve noči kasneje nočne more. V eni je stal poleg moje postelje in ko sem zaslišala neki zvok, sem odprla oči in videla moškega stati pri postelji. Zakričala sem, kdo je in prižgala luč, pa ni bilo nikogar. Naslednjo noč sem ga sanjala, da je bil živ in da so ga pomotoma razglasili za mrtvega, on pa je bil ta čas na potovanju in sploh ni vedel. Grozno......
Dnevi minevajo, vedno manj se govori, vsak dan se pojavi le še en članek namesto desetih, a vendar v mojem srcu ne bo nikoli pozabljen. NIKOLI! 
Bil je človek, ki ni poznal zla, prepričan je bil, da so vsi ljudje dobri. Bil je zelo skromen, rekel je, da beseda ZVEZDA ne obstaja v njegovem imeniku in da to on ne bi želel biti. Vedno dobre volje, nasmejan, pravi kavalir.
Sicer nisem pobožna, sem si pa ustvarila neko svoje mnenje, da nekdo tam zgoraj je, ki upravlja z našo usodo in našim življenjem. Tako mi je lažje, ker se lahko z nekom pogovorim in ga prosim, naj mi čuva moje najdražje, da se jim kaj ne zgodi in naj pazi Tošeta, naj mu bo lepo pri njem.
Pravijo, da bog vzame k sebi vedno najboljše ljudi, ker jih želi imeti za sebe. Toše je bil najboljši človek.
Verjamem, da je bil angel, poslan od zgoraj, da ustvari v svojih kratkih 26-ih letih toliko, kot bi navaden smrtnik ustvaril v svojih 6 življenjih. V svoji 10-letni karieri je s pesmijo, izpeto iz srca, združil vse jugoslovanske narode, cel Balkan. To bi si bog po vseh vojnah tudi želel. Uspelo mu je in potem je prišel čas, ko se je moral posloviti. Zakaj???? Nikoli ne bomo vedeli. Bil je izjemno veren človek, ljubil je boga, ljubil je svojo družino, s svojimi besedami in dejanji se mi je zdel kot Jezus. Tudi on je bil poslan od boga na zemljo. Veliko podobnosti je med njima. Že ko sem videla usodno igranje s številko 26, ki pomeni Bog, sem vedela. Tako razmišljam jaz.
Cetinski je izjavil, da bi Toše zdaj rekel: "Ne jočite, bodite veseli." Ja, tak človek je bil, v vsaki stvari je poiskal dobro plat. In imel je prav, vsi mi bi morali tako razmišljati. On je podzavestno vedel, da bo umrl. Zato je tudi zadnji album čisto nekaj drugega, kot so bili prejšnji, v njem veliko poje o smrti in sreči tam zgoraj. Letos je po dolgem času namesto s prijatelji šel na morje s svojima staršema, ker je pogrešal to, da niso več skupaj. Pred morjem pa je šel v Izrael, ker je hotel videti, kje je Jezus živel. Zakaj vse to, če ga nekaj ne bi gnalo v to, ker mu je bilo namenjeno umreti?
Meni je življenje v tem tednu spremenil. Spremenil mi ga je z izjavo, ki jo je povedal v enem od intervjujev in ki se je meni vtisnila globoko v srce in vsak dan znova sem bom trudila, da bo tam tudi ostala za večno. Vprašanje, ki ga je novinar postavil, je bilo: Ali si sposoben ljudem odpustiti za vse slabo, kar ti naredijo?
Njegov odgovor pa:
Seveda. Ljudje delajo napake, večkrat nenamerno. In če tako velik človek, kot je bog, lahko odpusti vse napake, kako jih ne bi jaz, ko sem »niko i ništa«.
Ob tem stavku sem se zamislila. In zakaj se potem imam jaz? A sem mar bog, da še do danes veliko ljudem nisem odpustila določenih stvari, ki so me prizadele? On, tako velik človek v mojem srcu pa je sposoben pri svojih letih izreči tak stavek? S tem je naredil veliko prelomnico v mojem razmišljanju in življenju.
Hvala ti, Toše, za vse to. Hvala, ker si bil.
Hvala, ker si prišel in združil ljudi in hvala ti, da si s svojimi dejanji in besedami uspel spremeniti tudi posameznike. To zmore le VELIK človek. In ti si to zagotovo bil. Hvaležna sem, da sem te poznala in da sem lahko poslušala tvoje pesmi.
Kjerkoli že si, vem, da boš vedno gledal na nas in nas čuval. Odšel si ti, ni pa odšla tvoja duša, niso odšle tvoje pesmi, niso odšli vsi spomini nate. Tega nam nihče ne bo mogel nikoli vzeti. Jaz imam to shranjeno globoko v svojem srcu.
Počivaj v miru, dragi Toše, v mislih sem s teboj.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
