Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Janya
Ma kaj naj rečem ? Lahko, ker živim v taki zvezi. Se pa zadnje čase zelo stopnjuje moje nezadovoljstvo.
Pri nas sem jaz doma, kot gospodinja in lahko rečem, da nimam stresne službe venar služba je, včasih ti preseda da si dober samo za pospravljanje za nekom, ki potem tega sploh ne ceni.
Mož dela po cele dneve in še ko pride domov je prva stvar, da se priklopi na internet. In res se takoj vsede za računalnik in dela dalje, odlepi se samo ko ga pokličem za večerjo ali ko umije tamalim zobe - še to se vsak dan buni - in ko grejo otroci spat ob 8 se spet vsede in dela naprej.
Vem ,da ga služba zelo obremenjuje, še posebej ker je edini vir dohodka ampak se mi zdi da je z njo že obseden, zasvojen. In zaradi tega se je najin odnos popolnoma ohladil, ni za pričakovati nič drugega če z človekom ne spregovoriš na dan niti 10 stavkov.
Vem da boste rekle naj si poiščem službo itd., vendar potem otroci še od mene ne bodo imeli ničesar, ker se on ne bo spremenil glede delovnih službenih navad.
In sva imela ravno prejšni vikend eno diskusijo, ko sem mu rekla, da se bojim, da bova šla narazen, ko bodo otroci odrasli. Pa me je čukov gledal zakaj pa  , men se zdi da se mamo prav super.In se začne zagovarjat, kaj pa on more da ima tako službo, pa kaj bo potem, če še njegove plače ne bo .
Tako da se na koncu vedno kriva počutim, da sploh kaj rečem. Ostajam pa sama in osamljena.
Tako da draga Albinca, tvoj možek je še med normalnimi.
Ni tako zelo podobno stanje, ker moj, ko je doma, ni na compu, je z otrokom, igrata fuzbal ali računalnik ali kaj drugega, tudi zrihtat mu ga ni problem za spat, samo taka vmesna najedanja pa meni paradjo živce. Pa mene recimo iz tira vrže že to, da pride domov z mobitelom v glavo zapičenim in potem razpreda na dolgo in široko. Pa da mu popoldne recimo še petkrat zvoni. Kadar pa ima, bognedaj, kakšen opravek, kot pravim, mora k stricu v dom ali se s teto kaj pogovarjat, takrat je pa vse narobe. Pa splanirat si more vse za dva tedna naprej, pa že jutri ne ve, kaj ima za tisti dan za opravit. pa nima občutka za čas, mu je vseeno ali je ura pet popoldne ali pa sedem. Bo že. Ko pa se zave, koliko je že, smo pa vse drugi krivi, da je že toliko ura, pa da ni še nič naredil.
Baguška, gre nekaj časa čez eno uho not, čez drugo ven, samo kar je preveč, je pa preveč.
Joj, saj bi vam še več povedala, pa me je kar sram. Mene, ja.
In ja, Janya, jaz pa vem, da ko bo enkrat otrok odrasel, da ne bova več skupaj. Ker ne bova imela biti za kaj. Čisto za nič. Nič skupnega. Bemti, kam je vse šlo
|
Natisni
.
