Serendipity
|
Jao lunica ... to mi je pa kar solzice priklicalo na lica ... Optimist si želim biti, po naravi sicer nisem - ampak, tako si želim čutiti svojo pikico ob sebi, slišati bitje srčeka, občutiti tisti trenutek, ko ti majhna pest stisne prst, videti spontani nasmešek najlepših ustec, začutiti objemček lastnega otroka okoli vratu in slišati besede mama rad/a te imam ... To me drži, da se poberem vedno znova, to in ljubezen, ki jo čutim do , rabi podporo in ljubezen. Rabi naju. Jaz naju rabim. Naju in sčasoma še najino ''vsoto'' ali pa množino. Ampak - jaz sem le na začetku mojih bojev. Dekleta, se borijo že dlje časa in ne obupajo - kot dajem jaz tebi upanje tako dajejo one meni. In vedno, ko imam krizo, ko me kaj zlomi - vedno vem, da se lahko izpovem tu - toliko toplih objemov in vzpodbudnih besed, kot jih dobimo tu, ne dobim nikjer drugje. Ker iskren objem, brez obsojanja ti lahko da nekdo, ki točno ve, kaj se v tebi dogaja. In dekleta, tu na RR to vedo. Njihove besede me vedno dvignejo, vem da BOVA dobila svojo srečo, pa če bom prehodila milijoe kilometrov, pot ne bo težka, ker so ob meni borke (ki jiiih maaan taaaaaak rada ) in me bodo dvignile, ko padem. Tak, da ... vsi imamo ups in downs-e - in pomembno je da ob nas nekdo stoji, da nas dvigne. Ma ne sramuj se slabih trenutkov, zgodijo se vsakomu Hvala ti za to izpoved, če verjameš ali ne, meni so pravkar tvoje besede dale še večjo moč in energijo za vnaprej!
|