Anika_24
|
Ojla! Nič kaj lep dan, smo pa na toplem in se toliko več cartamo. Moja dva sta ravnokar zaspančkala na najini postelji. Adrijana – ku-ku, sem že tu! Kaj pa ostale? Lina in Tvoje dogodivščine? Tudi moj prijatelj in najboljša prijateljica sta v ZDA in se trenutno selita iz Chicaga v New York (zaradi profesure na drugi akademiji in zdravniške prakse). Sicer nimata svoje spletne strani, je pa zanimivo brat in gledat kako se Vam življenje odvija na drugi strani atlantika. Pupika dobrodošla nazaj. Pleničke – enkrat sem v Ljubljani kupila paket Muellerjevih pleničk, ampak me niso prepričale. Na začetku smo imeli Pamperske, ker so pač najbolj propagirane, potem smo jih preizkusili kar nekaj in pristali na Lidlovih. Zaenkrat sem z njimi zadovoljna, ravno danes smo prešli na petko. Imam pa v planu nabavit hlačne in preizkusit še te. Z uvajanjem goste hrane sva pri Lani začela nekje pri šestih mesecih, seveda z bolj kot ne tekočimi stvarmi na žličko. Kakšna dva ali tri mesece kasneje pa je že sama prežvečila ali stopila večji košček v ustih. Mogoče je kdaj bolj na debelo pogoltnila, zares zaletelo pa se ji ni nikoli. Sicer je bila pa že veliko bolj priden jedec kot je trenutno, a ker ni presuha, se s tem ne obremenjujem in verjamem, da bo spet prišlo obdobje ko bo vse »am nam«. Čaj ali sok pa najraje pije iz stekleničke in ne iz magičnega lončka, kar jo počasi skušam odvadit. Tejcha – tudi jaz mislim, da ne gre za fobijo zaprtih prostorov. Premajhni so, da bi znali odpreti vrata in se najbrž prestrašijo, ker so ostali sami. S tem je omejena tudi njihova svoboda gibanja in razumljivo, da jim to ni všeč in posledično jočejo. Lana včasih igraje odpira in zapira vrata, stopim k njej, ker se bojim, da bi pozabila na prste in takoj, ko ne more ven in vidi, da je sama, joče. Ker pa nikoli ni jokala v dvigalu, ali v temnem zaprtem prostoru tega ne povezujem z strahom te vrste. Gre za običajen neprijeten občutek, ko se ne počuti varno. Tevža, kot sem se lahko prepričala je Matevž res močan in velik fant. Če ne bi vedela, da je Lanin vrstnik, bi mu zagotovo prištela vsaj tri, štiri mesece. In čeprav si se že odločila, naj povem še moje mnenje glede Tvoje službe. Tudi jaz bi jo na Tvojem mestu sprejela. Prvič zato, ker se dobre ponudbe ne pojavljajo vsak dan, drugič pa zato, ker je eno leto, ko je vsaka mami z otročkom doma, mimo in je po svoje čas za drugačen način življenja. Rutina, pa četudi gre za čas namenjen otroku, ni fina. Večina se po enem letu vrne na delovno mesto, sploh je pa sčasoma verjetno le še težje zapustit otroka in zaupat varstvu, pa tudi otroci se še bolj navežejo na mamice. Se pa strinjam, starši kompliciramo, otroci so prilagodljivi in uživajo v družbi drugik otrok. Tudi vrtec si zelo pametno izbrala, s tem ste se namreč izognili kasnejšemu premeščanju. Čeprav tudi vožnja v Ljubljano verjetno ne bi bila problem, če se sicer rad vozi. Jaz bi mogoče še malo podrezala mami, ponavadi se za enega najde prostor. Vem namreč kaj pomenijo veze. Julam, ko sem prebrala kaj si ujela na uho, me je kar stisnilo pri srcu. Vsaka vzgojiteljica, sploh pomočnica, lahko vsaj za nekaj minut potolaži otroka ali ga zamoti. Še posebej, če gre za jok, ker je odšla mami. Pri teh stvareh sem namreč precej občutljiva, mogoče zato, ker sem in bom delala z otroki. Sicer so pri meni na tečaju dvakrat tedensko dve urici, ampak tudi ta čas jih je potrebno animirat, sem pa veliko več po vrtcih, ko organiziramo razne delavnice za otroke. Jaz se tolažim s tem, da bo Lanin vrtec skoraj pod mojim službenim oknom, njena vzgojiteljica pa ena mojih boljših prijateljic. Vsaj upam. Preveč sem slišala in videla na lastne oči, da bi otroka kar tako zaupala. Vem, sliši se zelo kritično, kar pa ne pomeni, da posplošujem in mečem vse v en koš. K sreči obstajajo svetle izjeme, ki za otroke, kot pravi Julam, skrbijo kot, da so njihovi. Pa seveda hvala za recept, tudi jaz sem čokoholik, pri Lani sicer ne znam biti tako dosledna kot ve (kar podpiram), ne smem pa reči, da ji kdaj ne privoščim kaj sladkega, kot na primer kinder čokolado. Tolažim se s tem, da sem kot otrok pojedla ogromno sladkarij in še vedno jih, pa ne poznam kariesa in vrtanja zob, zobozdravnik mi pa itak ne verjame in sprašuje, če nosim zobno ščetko v torbici. Odprla sem zadnjo stran, jo preletela, po vrsti komentirala in rezultat je tu = dolg post, zato samo še Pozdravčka Vsem in papa! Mi2
< Sporočilo je popravil Anika_24 -- 11.10.2007 19:07:46 >
|