adrijana.sara
|
Pozdravček! Hvala za čestitke! Mi uživamo in je vse super bolj kot ne. Ni mi preveč naporno, se lepo uskladimo, sestrica je super pridna, sploh če mami vsake toliko zaropota, ko je začne kaj metati, drugače ji pa dajemo dodatne pozornosti in je vse skupaj znosno. Malo krize z vrtcem oz. odhodom v skupino, pa tudi to bo minilo. Še vedno je. David je tudi priden kot je bila Sara. Zvečer je malo nemiren, podnevi pa ne vemo, da ga imamo razen, ko je čas lakote se oglasi. Se lepo dojiva, je nekje na tri ure, smo že terenski postali, kopamo se radi, ponoči pridno spimo, občasno malo jamramo, pa nič hujšega. Pupika zdaj pa še o porodu - nič se ne boj. Kakorkoli situaciji se je potrebno prilagoditi, sproščenost in zavedanje, da bo otroček v tvojih rokah vsak trenutek pa vsekakor pomaga. Pa še naša porod - začelo se je s popadki že prejšnji dan (oz. en teden prej me je že začelo dajati, ampak nič hujšega), celo noč, naslednji dan ni bilo tako hudo, so bili pa neredni in so se samo občasno povečevali, ampak sem rekla, da grema popoldne na ctg, da vidimo, če je vsaj vse drugega ok ali se že odpiram. Tako, da sem bila 4 cm odprta, popadki so pa ctgju samo dva - en velik in en mali, zato smo se že kar z ginekologinjo zmenile, da damo umetne zraven, predremo mehur in akcija. Je bil enak scenarij kot pri prvem porodu, čeprav je rekla, da bo videla kdaj bo dr. Koren rekel ali na oddelek ali v porodno, pa sem rekla, da za mene je opcija ali v porodno ali pa domov in potem ni bilo več težav. Dobila sma najbolj zlato babico, ki si jo lahko zamisliš, atija smo še poslali k frizerju in obrit, potem se je pa vrnil, ko sma se midve ravno prav usedljale v porodni. Tako babico pa privoščim vsaki, vam povem, da popadki do res tistih zadnjih, ko je začelo dol potiskati niso skoraj nič boleli, ker sem se popolnoma osredotočila na predihavanje in bolečino, vsaj popadek sma analizirale kaj počne, skoz mi je prilagajala dozo umetnih, da me niso izmučile. Tako, da prave akcije je bilo za dobre pol ure bi rekla, prej pa sam smeh in čvekanje o vsem mogočem. Smo bili prav zabavna druščina, so nas hodili vsi gledat kje imamo popadke, da je še lahko tako veselo. Je bila pa ta smola, da se ji je smena iztekla ob 9h, ko smo bili na finišu, tako da me je prevzela manj poslušna babica, ki mi ni verjela, da je glavica na izhodu in sem se moral skoraj skregati, da me je le pogledala in videla, da si nisem izmislila. Če bi me ona spremljala, bi verjetno še prej rodi, ampak ni bilo prehudo, smo potem na en dva uredili. Malo sta me prerezali, ampak ti šivi ne bolijo skoraj nič priti prvič, ko so bili malo prepozni in sem se še malo raztrgala zraven. Tako, da moj je rekel, da tole je pa bil porod z najboljšim scenarijem, babica je opravljala vse kaj je moral on prvič, za podporo je bil pa tam in to mu bom vedno hvaležna. Zlatenici nismo dobili, dojenje je normalno steklo, nimamo širokega povijanja in tudi vse druga je ok, tako da smo res srečni. Evo, toliko zaenkrat od mene, zdaj pa večerja in spanje. Prej mi ni uspelo do hrane priti, obisk, pa dva žabeca spravit spat in je ura devet. Ampak spita pa oba sladko in mirno. To pa tudi paše
|