Anonimen
|
Punce pozdravljene, tudi jaz sem žal del vaše skupine. Večkrat vas berem in ste res zlate. Za seboj imam 4 splave, vedno so mi nosečnosti propadle pri približno 10. tednu, razlog vedno kakšno nakjlučje, ki ne vem zakaj vedno doleti naju (2x mola, blighted ovum, prenehal biti srček). Doma pa imam tudi eno malo zlato hčerkico, ki sem jo dobila pred temi splavi. Hvala Bogu za njo, je najin sonček in svetli žarek. Vedno sva si želela tri otroke, sedaj pa naju ubijajo ti splavi. In sprašujem se, če je prav, da sploh še poskušam? Mogoče bi morala odnehati, čeprav si tako želiva vsaj še enega škratka? So ti splavi znak, da naj nehava sanjati o otrocih, da jih v bistvu midva z najinim poskušanjem, da prideva do otročka moriva? REs ne vem, kaj naj si mislim. Na zadnje me je šokirala izjava sestre v ordiniaciji, ki je vedela, kaj vse imam za esboj, ni pa vedela, da enega otročka že imam. Ko sem ji povedala za njo je rekla: Oh, saj potem pa sploh ni tako hudo, potem pa ni problema. Sem mislila, da ne bom do zraka prišla. Čeprav imam svoje sonce, je zame vsaka propadla nosečnost smrt mojega otročka. In za vsakega mi je zelo hudo in tudi sama ob tem zelo trpim. Včasih pa sem jezna na moža. Se mi zdi, da se je že navadil na take konce, mu je hudo, ampak gre tako hitro čez to, mene pa to zello jezi. Ob zadnjem mojem splavu, so imeli čez en teden družinsko zabavo, ki se ji ni želel odpovedati, kljub najini nesreči. REs, da nihče ni vedel za mojo nosečnost, ampak želela sem, da kljub vsemu ostaneva doma, ker me ob takih trenutkih smeh drugih ljudi, ki se sploh ne zavedajo svoje sreče in se šalijo na račun življenja, spravlja v bes. Mož pa je menil, da morava dalje, pravi, da mu je zelo hudo, vendar da mora življenje tudi potekati po normalnih tirih. Ne vem, mogoče ima prav?
|