sonce78
|
Punce bravo, da se tako podpirate  in pošiljate pozitivno energijo!
Naj napišem mojo zgodbo:
Diagnoza PCOS, moji cikli so bili na 50 dni, včasih tudi par mesecev nič. Ko sva se odločila za  , sem bila sprva zelo optimistična. Vsak mesec je pa moj optimizem upadal, ker  ni in ni bilo, oziroma sploh ovulacije ni bilo, kaj šele . Po 8. mesecih matranja sem odšla h ginekologu in začeli so se boji. najprej sva naredila spermiogram, ki je bil ok. Nato sem jaz dobila Klomifen. 1.ciklus, seveda obvezna foliklometrija, ki je pokazala, da ovulacije kljub Klomifenu ne bo, sledi 2.ciklus, 3. ciklus .... zmeraj ista pesem. Nakar sem se vzela v svoje roke in pričela dieto z nizkimi OH, prvi rezultat se je pokazal .... menstruacija na 30 dni... joj, kakšen uspeh. Nato mi je ginekolog predpisal še Aglurab. Pridno sem pila vse predpisano, a ni in ni. Naslednji korak je bil HSG in izvid razen malo srčaste maternice ok - jajcevodi prehodni. Ginekolog naroči, naj pridno  , ker baje HSG prebudi lene jajcevode. En mesec nič, drugi mesec nič, tretji mesec nič. Jaz sem bila psihično čisto na tleh, moj svet je bil samo še maternica, folikli, ovulacija, .... na čisto nič več nisem mislila in nič drugega mi ni bilo pomembno. Dneve, mesece sem presedela na internetu in študirala kaj bi lahko naredila, a dnevi so tekli mimo mene. Okolica me je opozarjala, naj ne počnem tega, a jaz sem si mislila, da kaj oni meni solijo pamet. Čisto sem bila v svojem svetu.
Po dolgem premisleku in bojazni, da bom na ta način izgubila vse prijatelje in dragega, ki mi je sicer stal ob strani, vendar sem jaz količinsko pretiravala, sem se odločila, da tako ne gre več dalje. Po pogovoru z mojim partnerjem sva se odločila, da pač ne bova za nedeločen čas več delala na otroku in se posvetila drugim rečem. čisto sem odklopila in nič več razmišljala o reprodukcijskih organih, med nisem več razmišljala na zanositev, čisto sem bila predana nama. Sex že dolgo ni bil tako dober, čisto neobremenjen, obstajala sva le midva. Prišel je veseli december in posledično sem bila čisto neobremenjena in zopet vesela punca.
21.januarja 2007 sem se nekam čudno počutila in sumljivo mi je smrdel deodorant mojega  . Moj je rekel, da gre kuppiti test. Jaz niti sumila nisem na nosečnost. Menstruacija mi je itak zmeraj zamujala. Pa se priklati domov s Clearblujem in mu še pametujem, da ga je brezveze delati, ker ni nič. Pa sem se le vdala in ga šla narediti. Nisem mogla verjeti očem . Noseča sem!!!!!!!!!!!!
25.09.2007 sem rodila najlepše dete na svetu, ki ga sedaj, ko to pišem držim v naročju. Najsrečnejše bitje pod soncem sem!!!!
Z mojo zgodbo želim povedati, da punce ne se vdati, ampak niti ne pustiti ostalih ljudi in stvari, ki vas osrečujejo na strani, medtem, ko čakate na magični plusek. Vse je pomembno in namenjeno vam je biti mama, ne pozabiti tega!
Držim pesti za vse pogumne borke 
_____________________________
Čudovito je biti mama!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Itaqk pa, v tretje gre rado... al pa še boljše..enkrat bo! In takrat bo to to!
!
Pa bote od te zgodbe kej odnesle?
Jst upam, da ja... pa to samo zato, ker vas mam rada in ker si zelim (z vami vred), da zagledate v najkrajsem moznem casu ti carobni dve crtici
, da sem 10.1. bila naročena na histero-laparoskopijo (upam, da sem prav napisala), pa sem po odločitvi, da pač nekaj časa ne bova delala na otroku, poklicala v Porodnišnico Postojna in se odjavila od operacije ter mojemu ginekologu sporočila mojo odločitev. 
. Saj ne, da jim nisem privoščila, bila sem vesela za njih, ampak v sebi sem pa čutila, da sem jalova, nesposobna, zakaj pa jaz ne? 
! Zdej pa delat naprej! Delo krepi človeka!
