Tiamo
|
Prva anonimna tole mi pride na misel ob branju tvojih vrstic: Kljub vsem razlagam, ki spremljajo dogajanje okoli prenajedanja, ostaja dejstvo, da smo vsi narejeni tako, da ne maramo razočaranj. Vendar se moraš z vsemi temi tvojimi razočarajni, ki te spremljajo v življenju in silijo v prenajedanje (isto je z anoreksijo, bulimijo) soočiti. PRVA faza pa je prepoznaš občutek razočaranja, jeze in žalovanja in potem vse našteto postaviti na pravo mesto, potem pa boš spet pripravljena na novo poglavje obogatena z novimi izkušnjami. In tako gre to v življenju vedno. Ja, telo odreagira, ker nam želi povedati, da potrebujemo čas zase. Predvsem pa čas v smislu pričakovanj in zahtev do/od sebe, da lahko predelaš negativna dogajanja. Druga skrajnost tudi obstaja in morda zahteva celo manj energije (ki si jo večkrat kot vidim iz tvojega pisanja), je pa simbolno rečeno 'spraviti se v kot', smiliti sama sebi in se prepričevati, da je itak vse v družini krivo ini ti moreš nič proti temu itd. In ta pot zagotovo vodi v napade panike, depresijo, bulimijo, anoreksijo, prenajedanje in še kaj hujšega. Prava pot je nekje vmes (ne nujno na sredini). Katero boš torej izbrala? si pa na dobri poti, naredila si velik korak, da si nam to zaupala, zdaj zaupaj še sebi in ne se opirat na slabe odnose v družini, na moža...ti imaš problem, ti ga moraš rešiti..kako ga boš rešila je na tebi...se boš pridružila društvom za samopomoč, boš šla k zdravnikom...ti moraš najdi pravo pot iz tega in samo ti... Nobena tukaj nima rešitve zate, ni enotnega recepta, ki te bi potegnil iz tega...vsak človek deluje na drugačen način, nekomu pomagajo društva, nekomu antidepresivi, nekomu objemanje dreves itd.... Mogoče ti bo branje mojega posta zdelo trdo in da te nadiram, ja te...ker le tako je pravi način, da prideš iz tega...če bom jamrala s teboj ne bo zate nič bolje...zato punca, čim več govorit o tem, pogovarjaj se magar sama s seboj, veliko jokaj, da odpreš iz izpustiš tiste negativne občutke, ki se ti nabirajo v "duši"
|