Balonchy
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Jaz imam nek resen problem. Resnično sem zasvojena s hrano. Včasih mi uspe shujšati, pa se potem vedno nazaj zredim. Stalno nekaj jem. To imam že od otroških let, odkar vem sama zase, sem debela. To me zaenkrat fizično še ne ovira, saj imam veliko kondicije, tudi kar se moških tiče mi ni problem, da ga ne bi mogla dobit.
Vendar sem opazila, da jem zato, da utišam vse, kar se dogaja žalostnega v meni. Otroštvo sem imela nesrečno, staršem sem bila vedno odveč, če sem želela pozornost, sta me na hitro odpravila s čokolado ali čim podobnim. Oče se je držal bolj po strani, mama pa je zahajala iz ene skrajnosti v drugo. Ali mi je ljubezen izkazovala tako, da mi je kupila kaj za jest, kar sem imela rada, ali pa me je zaničevala preko meje. Včasih sem slišala opazke, da bi bila lahko bolj suha, kljub temu, da me je sama zalagala z dobrotami. Kakor pravijo, navad je železna srajca. Kako naj naj spremenim te vedenjske vzorce? Pri meni se dan začne tako, da grem najprej jest, nekaj zdravega, saj se vsak dan odločim, da bom naredila konec prenažiranju. Seveda ne zdržim dolgo in grem hitro po čokolado, čips, bonbone...Tega lahko pojem res ogromne količine, resnično nimam meje. Sem kot narkoman, brez pretiravanja. Problem je tudi, da tega nihče ne jemlje resno. Vsi rečejo: ah, pa kaj...pač rada ješ. Kot, da moja zasvojenost sploh ni zasvojenost. Večkrat opazujem druge punce, ki so vitke ali vsaj normalne, jaz pa sem najbolj debela. Pa ne da se meni samo zdi, tehtnica mi pokaže že blizu 100 kg. Imam pa tako razporejeno težo, da veliko kg skrijem, to je res, ampak vseeno...rada bi se rešila te zasvojenosti, rada bi se soočila s strahovi, s težavami, ki jih tlačim vase leta in leta. Rada bi živela polno življenje, ne pa, da se iz dneva v dan ubadam samo s hrano. Na zunaj kažem podobo, kot, da sem brez težav, imam velik smisel za humor in sem zelo priljubljena v družbi. Ko bi le vedeli, da se za veseljakinjo v resnici skriva nekdo, ki svoje težave utiša s svojo drogo- hrano.
Če boste imele kakšen pameten nasvet, bom hvaležna! Naj napišem še, da sem stara 26 let, imam tudi pet let starega sina, ki me gleda iz dneva v dan, kako se nažiram. Me je že vprašal glede tega in sem mu rekla, da to ni prav, kar počnem, da to ni zdravo, sem mu vse razložila, tako, da me (zaenkrat) ne posnema.Upam, da me tudi ne bo.
Mož mi daje potuho, pravi, da me sprejema takšno kot sem. Da, če sem jaz srečna, je tudi on. Pa mu pravim, da nisem srečna tako debela, vendar se mi zdi, da ga to ne gane preveč, ker pravi, da mu je bolj pomembna moja osebnost.
Zdaj pa ne razumem nič več
Moža imaš in ti ni problema dobiti drugih moških???
Kar se pa hrane tiče, si poišči nekoga, ki je strokovno podkovan!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
zelo si pogumna, da si sploh spregovorila. že s tem si na zelo dobri poti, DA TI RESNIČNO USPE!!!!
Zato naprej igram svojo igro, delam se, da mi gre vse kot po maslu, da me nič ne gane...pa saj po eni strani je to tudi res. Večinoma sem ravnodušna, res me nič ne gane. Sklepam, da sem nekje v življenju naredila zid okoli sebe , da se me ne bo več kaj preveč dotaknilo. Vem, da bom slej ko prej zbolela zaradi tega, od tega ponavadi pride rak- ljudje ne priznajo sami sebi, da imajo čustva, da so ljudje, ki se veselijo, trpijo in tako dalje. Tako sem slišala, da rak pride zaradi potlačenih čustev, potem pa ne vem, mogoče so to samo govorice.
Jaz sem mu povedala, da sem zasvojena s hrano, predvsem s sladkarijami, a on nekako ni mogel dojeti, da je to sploh možno. Pa je videl, da je možno, da ima človek take probleme, čeprav tega še vedno ni čisto dojel, ali pa misli, da me bo že srečala pamet.
Srečno.
