ronja
|
ej nogica, saj sem ti prav posebej napisala, da ni fora v tem, da se mi ne bi dalo brat tvojih peripetij - če jih ne bi hotla, jih pač ne bi, saj lahko preskočim, kar mi paše, to je moj problem, ne tvoj , torej ni fora v tem - sicer sem ti pa napisala:
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Če ti pri tašči ni tako hudo in si te prepire vzela kot del življenja, ok, če ti je to fino in rabiš samo malo pojamrat kdaj pa kdaj, tudi ok, (meni ni problem tega brat, ni fora v tem) - pazite, da ne navadite tamale, da se tako (z glasnimi prepiri) rešuje probleme, pa bo vse ok.
...
Ali pa si reči, da ti vse skup ni tako hudo, da se v bistvu ne sekiraš toliko in moraš samo tu malo iz sebe spravit, da se spucaš in ti je potem lažje in se maš v bistvu tam, kjer si, čisto fino - v splošnem gledano. In bom jaz čisto zadovoljna in bom brez kakršnihkoli takihle komentarjev brala tvoje peripetije s taščo, mogoče mi bo celo smešno ratalo . Ampak do zdaj nisi tega napisala, zato pač sklepam, da ti je zato hudo. Torej je hudo tudi tvoji  , ker računica je sila enostavna!
Torej, piši kar te je volja, mene je samo skrbelo za tvojo in zate. Če ti ni tako hudo se kregat, kolikorkrat se pač kregate, potem je vse ok. Če se zato ne sekiraš preveč, sploh vse super. Vsak ma pravico do svojih prioritet! Midva sva oba bolj občutljivčka, ni šans, da bi katerikoli od naju prenesel, da bi se s komerkoli kregal vsak mesec... Sploh pa ne ful skregal. Če se kdaj kateri od naju s kom ful skrega, hodi še nekaj časa ko zombi in ga drugi na veliko tolaži;) Ampak ljudje smo različni in nam različne stvari različno pomenijo in različno nas prizadanejo. Nama je veliko lažje se stiskat v majhnem stanovanjcu, pa da nama nihče ne serje po glavi. Pač nisva navajena na tako komunikacijo.
Ni pa res, da je problem v tastu in tašči - problem mate vsi skup . Če se jima ne da dopovedat, se pač ne da. Moraš to sprejet, mojemu tastu tudi ne prideš do živega z argumenti (sicer se nisva še nikoli nič skregala, ampak že pri kakem prepičevanju za bedarije nimajo argumenti čisto nobene teže - meni je to čisto aut, ker sem navajena na diskusijo od doma in potem na neke zaključke, ampak pri njem moraš pač funkcionirat drugače). on goni svoje, tako da se je najboljše nasmejat in si mislit svoje. Če pa je stvar, ki je pomembna za in ki bo tudi on mel kaj zraven, potem pa pač rečeš, da bo tak in konec debate. Torej, ne misli, da se boste lahko nekaj dogovorili, če se pač ne morete. To je potem najboljše sprejet, pa okoli tega vozit in se jim magari nasmej nazaj in si misli svoje. Če ti tast reče, da si ****, se mu pač nasmeješ, da boš njemu dala popust, ko je bil zadnjič tako radodaren do tvoje sodelavke Recimo Vse se da, če maš dovolj trdo kožo - midva mava oba bolj tanko, pa bi pač prej spokala, pa magari v mišjo luknjo;)
Jaz o tebi ne vem prav nič, razen kar si napisala na forumu in si pač po svoje razlagam situacijo - mogoče se imate sicer čisto v redi in se pač rabiš samo malo potožit. Jaz sem glede tega drugačna, nikoli se ne rabim samo potožit - če sem zaradi nečesa žalostna in nesrečna, rabim, da se zadeva zrihta! Kar tako nisem pa nikoli žalostna. Nikoli ne reagiram v afektu, vedno prej premislim, predno se grem z nekom pogovarjat o kaki težavi, ampak nikoli pa praktično ne rabim prej neke vaje z nekom tretjim... Oz. redko, pa če že, potem je ta tretji moj lubi. MOgoče sem te zato narobe razumela, ker sva pač različni. Če bi jaz tu gor pisala, kar me je motilo že takrat, bi bila potem še bolj jezna;) Sem navajena najprej spucat.
Jaz si ne predstavljam živet z nekom, ki bi me zmerjal, pa tudi če me zdaj ne bi več, ampak so stvari, ki jih pač ne dovolim. (navsezadnje me še nihče ni;) Si mi pa zelo lepo razložila, da pač ne ti ne tvoj lubi nočeta živet v bloku in vama je tole z njegovimi starši vseeno bolj luštno kot pa življenje na "svojem" in malem. Zato sem napisala, da vama je vrednota bajta. Ker kakorkoli obračaš, je res tako... In štekam, da pač on noče stran, ti pa hočeš bit z njim. To tudi čisto štekam in če ti je tak lažje, je vse ok. ni moj stil, ampak pestrost dela življenje lepo;)
Jaz mam svojega lubija neskončno rada in bilo bi mi grozno, če bi šla narazen, ampak zaupat mu moram! Brez tega se sploh ne grem! Zame ne obstaja možnost, da bi on hotel ostat doma s svojimi, če se jaz z njimi ne razumem. POtem grem jaz stran, pa če ga mam še tok rada. Zame je to to, da se lahko zanesem nanj - da bo šel z mano, če mi je hudo tam, kjer sem (in seveda jaz z njim, če bi bilo njemu - sploh pa če bi bilo obema). hočem dokončno rešitev pač. Zate je zaupanje to, da se v prepirih potegne zate. Meni je to samoumevno, sploh ne nekaj posebnega. Tu sva različni in prav je tako. Tako lahko vsak dečko najde pravo deklico zase! In obratno, seveda .
Glede dela pa tak: vsi, ki me poznajo, pravijo, da sem hiperaktivka, všeč mi je bit skoz v pogonu in ves čas nekaj počet. Ampak dopuščam možnost, da moja pikica ne bo taka. In to, koliko narediš, zame nima neke osebnostne vrednosti. Moja snaha nima nobenih hobijev, nobenega športa, pol gospodinjstva ji fura tašča, ne dela skoraj nič razen tamalega (pa še ta par ur na dan spi;) - ampak meni je super punca in jo imam ful rada. To ne bi smelo bit tak povezano, se mi zdi. Eden lahko spi manj, lahko zdrži več, mu je luštno delat več, ampak zato ni boljši človek... Samo hitreje živi.
Hočem rečt, da to, da sva bili pač aktivni med  , pa da sem biciklirala na dan poroda, pa delala dekico med popadki, še ne pomeni, da sem boljši človek. Zato me ne bo mel nihče bolj rad. Bojo lahko bolj ponosni name, ampak ljubezni si s tem ne moreš kupit - niti od moškega, niti od tašče... če si ti samo v podzavesti misliš, da ti tašča pod prste gleda, mogoče sploh ni tako in potem moraš ti to razčistit - ona mogoče sploh nič noče od tebe, da ne vem kaj delaš... Samo ti hočeš delat, da se zamotiš, da imaš občutek, da je vse ok.
Kar sem ti hotela rečt glede Tare pa je samo to, da tudi če prepirov ne sliši, jih čuti! Glede tega si ne laži! če mami joka, joka tudi otrok! Lahko preveriš Prej ti nisem nič pisala takih romanov, dokler nisem bila v podobni situaciji - saj pravim, sploh ne taki kot je tvoja, saj z njegovimi niti ne živimo skup, pa še rada me mata, ampak vseeno so mi šli prek glave s svojimi stalnimi obiski. In meni je škoda, da bom z nekom v slabih odnosih, če se mamo radi. če se pa nimamo radi, pa ne morem živet skupaj z njimi! (še cimre sem mela rada, hehe, pa mi niso bili nič...)
Pač se mi to, da potrpiš, ne zdi neka dobra lastnost, češ, kako je dobra, da tako potrpi vse... Ker na ta način se tudi lahko kvarijo odnosi: poglej, če bi jaz potrpela in potrpela, pa nič rekla in ne bi moj lubi nič zrihtal, bi mi enkrat prekipelo in bi pustla vse skup. To bi bilo škoda za vse vpletene. Sploh zato, ker se mamo vsi radi in oni meni nočejo nič slabega in jaz ne njim in si želim, da Ronja vidi svoje babice in dedke in to pogosto in da se majo radi itd... Samo hočem met še svoje življenje zraven. In si želim, da Ronja odraste s svojim očijem, ki jo ima noro rad in da vidi, kako se imata mami in oči rada in si zaupata...
Lahko pa bi bila sploh potrpežljiva in ne bi šla, bi pa bila jezna, da moj lubi nič ne ukrene in da se onadva silita, oni pa tega še vedeli ne bi in bi bil lubi jezen, kaj pričakujem, če niti rekla nisem, onadva pa sploh čisto paf, ker bi mislila, kako uslugo mi delata, jaz pa dihat ne bi mogla od prezasičenosti... Zakaj bi bilo potem tu to "potrpljenje" nekaj dobrega? Razdrlo bi lepe odnose! Če je problem, ga je najbolj pametno rešit - enkrat za vselej, če se le da. Če se ne da tako, pa po koščkih.
Če se po vsakem vašem prepiru malo izboljša situacija - mislim, ne samo začasno, ampak da je vsakič 14 dni po prepiru mičkeno boljše kot je bilo 14 dni po prejšnjem prepiru, potem je vse ok. Boste v 10ih letih sigurno nekam prilezli. Po tvojem pisanju sem imela pač občutek, da je ves čas isto, pa da gre včasih še na slabše.
Druga stvar je pa samo reševanje težav s prepiri... To, da nekomu poveš, kaj te teži ali pa si vržeš vse v glavo, še ne pomeni, da si zadevo razčistil. To je bila analiza. POtem mora nujno sledit še sinteza ali po domače povedanoo kompromis. Morata najt oba nekaj, kar obema ustreza. To, da tašči rečeš, da ji po 2. porodu ne bo treba kuhat zate, ti sicer olajša dušico, ampak k odnosom ni pa nič kaj dosti pripomoglo... Bolj bi pripomoglo, če bi ji rekla, da si ji hvaležna, da ti je kuhala po 1 porodu in da rada tudi ti skuhaš zanje, vendar pa ti je težko to počet vsak drugi teden - kot sem razbrala, ti je. Meni se zdi to v bistvu čisto fer, da vsak enkrat kuha, ampak mogoče sem tudi kaj narobe razumela... Hočem samo rečt, da to, da si vse poveste, še ne pomeni, da ste zadevo rešili...
Razumem pa, da ti je pač vseeno lažje bit z njim pri njih, kot brez njega sama s pri tvojih ali na svojem. In če je tako, pač seveda ostani in ti bom probala drugače pisat, bolj v smislu, kako se zmenit s taščo, da je ne užališ pri tem... Spoštujem tvojo odločitev in ti ne bom več pisala, da se odseli, razen, če bi kdo začel zmerjat tvojo ali bi kdo udaril tebe ali njo, ok? Fer?
Ti pa probaj na to gledat ne kot na nekaj, kar boš pač potrpela, ampak na nekaj, kar si izbrala, ker ti je tako bolj všeč. Boš imela več samozavesti, ker boš imela ves čas občutek, da imaš ti vajeti v rokah. Sicer bi lahko lepega dne pozabila, da lahko greš, kadar ti paše in si to sama izbereš in bi ostajala v veri, da res nimaš kam.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
. 
Prou skos je kej... Zdej pa še priprave na krst naslednji teden, čestitke, garaža za pospravit, cot mam za cel kamion, likanje
tasta (pa verjemi, da se jih je v devetih letih že kar nekaj nabralo), kot pa da bi kaj rekla - preprosto iz spoštovanja do njega. Do takrat sem se vedno nekaj jezila v sebi, ali se potožila prijateljici ali mami in babici. Samo, zdaj se je pa šikaniranje začelo že okoli mojih otrok, zdaj pa ne bom več tiho. 
takoj, ko jim kaj ne paše, eni pač držijo v sebi. Oboje ni prav. Treba je najti eno srednjo pot. Včasih je dovolj, da se zaupamo nekomu tretjemu, kaj nas teži, pa je nam lažje. In tudi težava morda sploh ni več tako huda, ko sprva zgleda, ko smo še v bistvu v nekem afektu. Seveda se je pa treba tudi zavzeti zase. Če se pa nikoli ne zavzamemo zase, potem pa tudi vsak misli, da si lahko ob nas briše svoje usrane čevlje, kadar se mu zdi. 
, 
in 
ter 
! 
za Hano! 
, da se boste lažje spopadli s to presneto alergijo. 
počuti varno, pa se bo kmalu spet narisal nasmeh, s pravo prehrano pa se bo še redila in počasi upajmo da pade v tisto večino in se vse poštima 
lahko ok, ko se medsebojno spoštujeta, vlagata v vezo, ljubezen v vsaj približno enaki meri. Kar pa jaz v primeru nogice ne vem. Je pa poleg tega tu še 
