Anonimen
|
Tudi sama imam veliko izkušenj z depresijo in z napadi panike. S to boleznijo se borim že od 19. leta (letos jih bom imela 31). Naj najprej povem, da je depresija ozdravljiva bolezen, česar pa sama dolga leta nisem verjela, saj sem svoje stanje prvih par let uspešno skrivala pred vsemi, tudi pred najbližjimi, kar se je izkazalo za veliko napako, saj sem v vseh teh letih notranjega trpljenja in bitk sama s sabo svoje strahove še potencirala, namesto da bi jih spravila ven s sebe in jih videla črno na belem (povsem v drugačni, realni luči). Torej, po par letih tihega trpljenja sem se odločila za obisk psihiatra, ki mi je dal antidepresive Zoloft, po katerih se mi je odprl povsem nov pogled na svet. Čeprav sem bila sama vedno proti jemanju tablet, pa sem prav s pomočjo antidepresivov (ne povzročajo odvisnosti) dobila pravo podobo o svojem življenju, o tem, kdo sem in kje sem, kaj moram na sebi spremeniti, kam želim priti...
Pri 27 letih sem zanosila in rodila povsem zdravo deklico, kljub temu, da sem prva dva meseca nosečnosti še jemala antidepresive (imam zelo neredne cikluse, pa nisem takoj ugotovila, da sem noseča). Moja punčka je danes, pri dveh letih in pol popolnoma normalen, razigran in zelo bister otrok in se bom trudila, da se bo v tej smeri nadaljevalo. Prav tako načrtujeva vsaj še enega otroka, neglede na mojo bolezen.
Kar hočem povedati je, da je depresija bolezen, ki jo moraš zdraviti, z zdravili ali brez. Bolj kot boš negativne občutke potiskala vase, bolj globoko se bodo zarili v tvojo dušo in težje se jih boš znebila. Negativni občutki so kot nekakšen alarm, da tvoja duša trpi in potrebuje tvojo pomoč (tako, kot če preveč zategneš pas na hlačah, in te boli, dokler ne popustiš). Zato so trenutki, ko si na tleh, idealna priložnost, da se poglobiš vase in se raziskuješ. Probaj si čimveč stvari napisat, čimveč se pogovarjaj z ljudmi, deli svoje občutke...
Jaz med nosečnostjo nisem jemala zdravil, presenetljivo pa tudi nisem imela hujših problemov z depresijo (malo mi je nagajala luna, pa vreme... običajne nosečniške težave). Sem pa dva meseca po porodu ponovno začela jemat zdravila, ker sem čutila, da popuščam in sem morala ostati "zdrava" zaradi otroka.
Torej, kar pogumno naprej, saj če imaš podporo moža, te bo že nadomestil, dokler se ne pobereš. Pa tudi dejstvo, da si mati in da si odgovorna za svoje otroke (sploh pa če si jih želiš), te bo vodilo v neko čisto novo smer v življenju. Vsekakor pa ti svetujem obisk pri psihiatru, ki bo ugotovil, kako resno je tvoje stanje in ti pomagal z nasveti za naprej.
Lep pozdrav
|
Natisni
Najhuje,da je pred nami,otroci to vsa družina skrivala.Jaz sem delala samomor že z 11-imi leti, celo pubertetniško obdobje sem bila depresivna, pa mi ni bilo jasno zakaj.Nihče mi ni povedal kako in kaj.Tako sem se zatekala k pijači, mamilom kot zelo mlado dekle.Ko sem zanosila,sem se odločila,da tako ne gre več.Opustila sem vsa opojna sredstva,vendar mi je ostalo še veliko stvari,ki niso bile nikoli predelane.Pot, ki sem jo prehodila, je bila težka, še vedno se borim na nekaterih področjih...najbolj me jezi, ker bi bilo vse skupaj lahko lažje.Če bi se mama preprosto zdravila, bi bilo čisto drugače.Živeti z njo je bil pravi pekel,tega res nikomur ne privoščim. 
Na današnji dan pa lahko rečem, da je moj oče vesel, energičen...tak kot je bil pred boleznijo. In so trenutki, ko ga vidim, da nekaj malega je pa še v njemu, ki kaže da bo bruhnilo. In ne, ne pustim ga takega. Ravno prejšnji teden sem ga naterala, da si je šel kupit nov bicikel in lepo kolesari. Zdravnica sama mi je rekla (psihiatrinja): poskusite poiskati del njega, da ga preusmerite na nekaj, kar ga veseli, da ne bo odvisen od tablet , ampak od stvari, ki ga veseli. Evo, ate ima novo kolo in kolesari na polno. Čeprav so tudi trenutki, ko mora vzeti kakšen tablet za živce. Sam da ni antidepresiv.
