Depresija in otrok

Depresija in otrok (Polna verzija)

Forum >> [Zanositev] >> Želimo si novega člana

Sporočilo

Anonimen -> Depresija in otrok (22.4.2007 8:46:29)
Že več let se bojujem z depresijo. Šlo je že tako daleč, da sem poiskala strokovno pomoč, ker sama nisem več zmogla boja. Imam podporo svojega dragega, a včasih je bitka z mojimi notranjimi demoni prehuda zame. Ne vem kaj naj naredim. Po eni strani si želim družino bolj kot karkoli drugega, po drugi strani pa... Kaj bo, če spet padem? Trudim se iz dneva v dan. Izogibam se situacijam, ki bi me pahnile nazaj. In tu je moja dilema. Ali naj kljub vsemu poslušam svoje srce? Samo, kaj če bo tudi otrok kot jaz? Nikoli si ne bi oprostila. Ima katera od vas izkušnje s tem, da bi mi lahko svetovala kako naprej? Za vsak nasvet bom hvaležna.

Marogica -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 9:11:06)
Po moje, je najbolje, da se o tem posvetuješ s psihiatrom/psihologom, pri kateremu si pomoč že iskala oz. dobila. Ta te najbolje pozna oz. tvojo "stanje" in kaj to pomeni zate in otroka. Depresija je kljub vsemu resna stvar-kar sama najbolje veš, tako, da je treba predvsem realno preučiti stvar in ne poslušati samo srca. Ne vem pa, če je depresija dedna, tudi to povprašaj. Jaz se bolj bojim, da bo v določenih stresnih situacijah trpel otrok indirektno. In imeti otroka pomeni VELIKO stresno situacijo, dosti neprespanih noči, potrpljenja, energije in "vlaganje" aktivnosti tudi takrat, ko staršu ni. Dobro premisli in se posvetuj. Držim pesti zate....

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 9:19:07)
Kot je ze Marogica napisala, bo posvet s psihiatrom definitivno potreben. Ti pa povem iz lastne izkusnje, da je hudo, sploh takrat, ko mi ni niti do tega da bi zjutraj vstala iz postelje in se umila. Do otrok sem obcasno precej apaticna, pogosto se zalotim tudi v neki odsotnosti in takrat vem, da nisem najbolj kvalitetna mama. Ob tem dobim se hude obcutke krivde in krog se zakljuci. Je pa res, da so dnevi, ko se enostavno moram pobrati na noge, ze zaradi otrok. Vem, da bomo trpeli, ce se ne bom. Ampak potem sem na koncu dneva tako zelo izmucena, da se lahko se samo zjocem. Sama sem dolgo odlasala, zdaj pa sem poiskala se privatno psihoterapevtko, ker je po uradni poti predolga cakalna doba. Zelim ti vso sreco in obilo volje. Slednjo najbolj rabis! Objem.

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 9:35:43)
Psihične motnje so dedne, to sem brala. Zdaj ne vem točno katere, ker sem brala samo eno zgodbe neke punce, ki je po mami podedovala mislim da preganjavico. Res vprašaj zdravnika, saj oni to gotovo vedo. Sicer pa poznam nekaj depresivnioh ljudi, katerih starši pa niso bili depresivni. Tako da možno, da se to ne deduje. Pozanimaj se.

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 9:39:41)
IZVIRNO SPOROČILO: Splišni Psihične motnje so dedne, to sem brala. Zdaj ne vem točno katere, ker sem brala samo eno zgodbe neke punce, ki je po mami podedovala mislim da preganjavico. Res vprašaj zdravnika, saj oni to gotovo vedo. Sicer pa poznam nekaj depresivnioh ljudi, katerih starši pa niso bili depresivni. Tako da možno, da se to ne deduje. Pozanimaj se. Sem pozabila prej odgovorit. Deduje se NAGNJENOST k motnjam. Ampak, ce so okoliscine v katerih otrok raste (depresija ima vedno svoj razlog) drugacne, do depresije verjetno ne bo prislo. Primer: Nagnjenost k raku podedujes. Ampak rak se razvije tudi zaradi stevilnih drugih zunanjih okoliscin (hrana, sevanje, itd..) Upam, da se razumemo. O tem, ali je depresija dedna ne razmisljaj. Razmisljaj raje, ce bos uspela skrbeti za otroka. Sama najbolje ves.. Je pa naporno. Meni je bilo narediti faks DOSTI lazje kot preziveti leto dni z otrokom.

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 9:46:18)
Ja, saj to je jasno, da se itak v večini dednih bolezni deduje nagnjenost. Edino prav pri teh boleznih, ki jih pogojuje stres, je danes riziko za to veliko večji. Pač zaradi naćina življeja.

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 9:51:39)
Depresija se da pozdravit,ker danes imamo tako dobre antidepresive.Največ ti lahko pomagajo najbljižji,to pa praviš,da imaš,da ti mož stoji ob strani.To res ogromno pomeni.Jemanje antidepresivov ne pomaga takoj,nekaj časa jih moraš jemati,da začnejo delovati.Največkrat se jemljejo od 1 do 2 let.Dobra stran tega je,da ne postaneš odvisen,kot na primer pri pomirjevalih. Veliko se pogovarjaj z ljudmi,ki so ti blizu,ne skrivaj svoje bolezni,saj se z njo bori ogromno ljudi.Pojdi v naravo,na sprehode in poskušaj biti čimmanj sama,saj v samoti človek preveč premišljuje o negativnih stvareh.Pusti ljudem blizu in ne zapiraj se vase.Že to je velik korak,da si priznala,da imaš depresijo.Verjemi,da se boš pozdravila s pomočjo zdravil,strokovnjakov in svojih bljižnih.Od srca ti želim,da bi se ti to čimprej uresničilo in da boš srečna mamica zaželjenega otročka. Srečno in drži se [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/rozica.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/pikapoka2.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/rozica.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/pikapoka2.gif[/image]

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 9:56:27)
Za depresijo je vedno vzrok, ki ga moraš poiskati ali sama ali pa s pomočjo psihiatra. Dedna je samo nagnjenost. In če je nekdo že živel s tem, je velika možnost, da bo tudi sam enkrat na tem. Svetujem ti obisk psihiatra, uključi se med raznorazne dejavnosti...predvsem pa se izogibaj ljudi, kateri dajejo slabo energijo, so zagledani same vase... Ko je moj oče zbolel, nam je je rekla psihiatrinja (vključi se med hospitalizacijo tudi družina), da je vzrok depresije ponavadi eno koleno družine nazaj. In ko smo malo premislili in se pogovorili, smo dejansko prišli do zaključka, da je dejansko za očetovo bolezen kriva njegova lastna mati. naj omenim samo to, da je pred 21 leti očetova sestra naredila samomor ravno zaradi nje, ker se je preveč vtikala v njen zakon. No, ne dobesedno kriva, vendar njeni pritiski so jo pač še bolj pahnili v globino, iz katere pa žal ni nikoli več prišla.

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 10:14:36)
Tudi sama imam motnjo, zdaj ali gre za depresijo ali ne oz. kakšne vrste je ne vem ker pri psihiatru še nisem bila. Moja motnja se pojavlja v krogu ljudi ki jih ne poznam oz. niso moji najbližji, začnem dobivati potne roke, tresejo se mi roke in nemorem normalno funkcionirati pri normalnih stvareh kot je jesti, piti, ..... S tem sem se obremenjevala zelo veliko časa, postajala sem pesimist in depresivna, zapirala sem se vase vse dokler se s tem nisem sprijaznila. To je moja hiba in taka pač sem. Bolj ko se poglabljaš v to zakaj si takšen bolj te vse to žene v še večje brezno. Seveda nikoli nisem pomislila na samomor ali kakšno tako stvar, zato nisem iskala pomoči ker sem mnenja da je to moj problem in se ga zavedam in ga rešujem kolikor ga pač znam. V zadnjih 2 letih sem se poročila z možem ki sva bila skupaj že 10 let, imava najinega sončka ki se je rodil v ljubečo družino, nudim mu vse kar mu nudi vsaka mama. Pri tem ne razmišljam če bo kako hibo podedoval saj se trudim da mu je ne kažem. Hočem povedati da neveš ali bo otrok kaj podedoval ali ne, to ni 100% zato se s tem ne obremenjuj. Če veš da si zanj pripravljena, če želiš malo bitijce, potem ga imej. Bolj boš obremenjena s tem bolj bo otrok čutil to in na koncu ne bo podedoval ampak bo to njegov način življenja ker le to bo poznal od tebe. Želim ti povedati da je danes na stotine takih kot si ti ali jaz, vsi želimo to prikrivati ker želimo biti normalni (ne popolni) a velikokrat nam to ne uspeva. Sprejmi to, bojuj se še naprej kot se jaz, da bo kdaj bolje nevem in če nebo sem se naučila živeti s tem to pa me ne bo prikrajšalo za stvari ki jih imam najrajši (moje otroke). Verjemi da si sposobna, da lahko daš veliko, da zmoreš, da si svoja osebnost kakršna pač si. Vesela sem da sem prebrala da te mož spodbuja, tudi mene spodbuja v tem, v tem sva skupaj in velikokrat se počutim slabo ker ga mogoče zaviram ko ne želim zahajati v velike gužve, ker ne delujem sproščeno med ljudmi a takšna sem. Tudi ti se zavedaj da s tem ko imaš to hibo (kakršno pač že imaš) še ne pomeni da moraš nehat živeti, da se moraš odpovedati stvarem ki te veselijo, nasprotno dopusti si da te bo kdo osrečeval in te imel rad. Ko te otrok pokliče : mamica.... dobiš energijo, moč in pogum za še en teden in še en mesec........in si srečen!!!!

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 10:22:33)
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen Kaj bo, če spet padem? Trudim se iz dneva v dan. Izogibam se situacijam, ki bi me pahnile nazaj. In tu je moja dilema. Ali naj kljub vsemu poslušam svoje srce? Samo, kaj če bo tudi otrok kot jaz? Po tem, kar si napisala, bi rekla, da ti bo otrok samo dodaten motiv, da se trudiš še naprej. Otrok je nekaj tako lepega, da ob njem pozabiš na marsikatero od "velikih" skrbi in težav. Trudiš in podporo partnerja imaš. To je največ, kar lahko v tem trenutku narediš. Vse ostalo je stvar matere narave in sreče, ki nam premeša karte. Vedi, da nihče od nas ni popoln. Večina nas to uspešna prikriva in igra družbi sprejemljivo igro. Koliko smo pri tem srečni sami v sebi, pa je že drugo vprašanje. Sama tudi živim bolj čudno življenje, vsaj po merilih okolice, pa mi večina ljudi pravi, da sem srečna in da uživam. Tako da je vse relativno.

Putka -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 10:55:30)
IZVIRNO SPOROČILO: Splišni Psihične motnje so dedne, to sem brala. kakšne traparije pa kvasaš?? Dedne so ravno toliko, da imamo vsi možgane, ki se lahko okvarijo in takrat zbolimo. Določene predispozicije za psihične bolezni obstajajo, npr. Alzheimerjeva ali Parkinsonova. Preganjavica pa sploh ni bolezen, ampak simptom številnih bolezni, med njimi tudi depresije. Po podatkih WHO, v razvitem svetu za eno od oblik depresije boleha vsaka četrta odrasla ženska. Ali drugače, vsak bo imel tekom življenja nekje 3-4 depresivne epizode. Kar pomeni, da nas je kar nekaj takih, ki smo/bomo v podobnih situacijah. Zato je zelo pomembno, da pri sebi ali bližnjih prepoznamo težave in poiščemo strokovno pomoč. Tole se res sliši kot reklama za psihiatre, ampak res je malo primerov, ko se pozdravimo sami. Sicer pa ima Anonimna ob sebi dobrega partnerja, ki ji stoji ob strani. Brez podpore družine je težko.. Poznam žalostne primere, ko je bolnike družina še dodatno stigmatizirala, namesto da bi pomagala. Potem se pa čudimo, zakaj smo Slovenci tako samomorilski[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]

Putka -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 11:01:32)
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen Tudi sama imam motnjo, zdaj ali gre za depresijo ali ne oz. kakšne vrste je ne vem ker pri psihiatru še nisem bila. Moja motnja se pojavlja v krogu ljudi ki jih ne poznam oz. niso moji najbližji, začnem dobivati potne roke, tresejo se mi roke in nemorem normalno funkcionirati pri normalnih stvareh kot je jesti, piti, ..... To kar opisuješ je podobno napadom panike. Kot si napisala, lahko eno vodi v drugo bolezen, npr. depresijo. Psihiatri se s takšnimi primeri srečujejo prav vsak dan in so najbolj usposobljeni za pomoč. Res vam vsem, ki so vas težave prerasle, svetujem obisk pri zdravniku. Enkrat sem bila na psihiatričnem kongresu (službeno), kjer je predaval dr. Andrej Marušič. Uporabil je primer, ki je velikokrat slišan, ampak še kako resničen. Če si človek zlomi kolk, gre takoj na urgenco, dobi gips in vso potrebno nego. Če pa se nam zlomi živeč, smo pa tiho in v mukah trpimo. Oboje je zlom in oboje je treba zdraviti z enako pozornostjo. Pa srečno.

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 11:09:44)
IZVIRNO SPOROČILO: Putka IZVIRNO SPOROČILO: Splišni Psihične motnje so dedne, to sem brala. kakšne traparije pa kvasaš?? Dedne so ravno toliko, da imamo vsi možgane, ki se lahko okvarijo in takrat zbolimo. Preberi, kaj je napisala nati, da jim je rekla psihiatrinja. Pa malo lepše se obnašaj.

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 11:31:19)
Nagnejenost k določenim motnjam je še kako dedna. Pri nas že leta opažamo čudno obnašanje babice, sledili so popolnoma enaki izpadi pri njeni hčeri - moji mami. Ko se je zlomila, so zdravniki postavili diagnozo: bipolarna motnja osebnosti. Sama grem verjetno po isti poti, ker že opažam, določena nihanja, a ker se jih zavedam, se proti njim še bojujem in se o tem skušam čimveč pogovarjati z očetom in možem - z mami ali babico se ne morem, ker je zanju to tabu tema. Glede otrok pa: dokler se težav zavedaš in nekako razviješ 'obrambne mehanizme' - prepoznavaš simptome in te takrat partner podpre ali preprosto za kratek čas 'prevzame' otroke, se vse da. Sam se za kak jeze in pretirane razdražljivosti sinu VEDNO opravičim in mu povem, da pač ni on kriv - sicer se pa skušam takim situacijam izogniti. POiskati strokovno pomoč pa: za Slovence je to še ena velika tabu tema, žal tudi v naši družini.

Putka -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 11:36:36)
IZVIRNO SPOROČILO: Splišni Preberi, kaj je napisala nati, da jim je rekla psihiatrinja. Pa malo lepše se obnašaj. Saj sem prebrala. Lepo so vse napisale, da je dedna nagnjenost, ne pa bolezen sama. Ti si napisala, kot da je 100%, da je depresija dedna. Potem sem jo jaz že imela, ker je bil oče že večkrat hospitaliziran. Pa ne jaz ne sestra zaenkrat še nimava teh težav. Poznam cel kup psihiatrov in še nobeden mi ni zagotovil, da sem karkoli podedovala. Sem pač v medicinski stroki in me precej moti, ko se o precej resnih zadevah razpiše nekdo, ki je "nekje" prebral en primer dekleta. Pa nič ne bodi užaljena, samo naslednjič se malo bolj natančno izražaj.

stunfek -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 12:57:10)
Ja, gotovo gre za precej občutljivo temo, lahko da celo tabu temo. Ampak po mojem se moraš itak trudit živet čim bolj normalno in imeti tudi otroke. Če imaš trdnega partnerja, ki ti je v veliko oporo se gotovo da speljati. Pa poslušat je treba samega sebe. Eni se čutijo močnejše, drugi manj. Vsak je različen.

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 13:18:35)
Moja mama se že vse življenje spopada z depresijo in jaz lahko povem samo to, da sva z očetom ob njej zelo trpela. Oče se je zapil, jaz pa sem se komaj ujela in hvala bogu (še) nimam hujših posledic. Je za razmislit.

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 13:28:16)
Zadnja anonimna,to je zato,ker depresija ni bila pravilno zdravljena,ali se pa mati ni držala predpisanih zdravil.Če se pa nekdo zapije,ne more za to kriviti nikogar,ker se sam odločaš ali boš pil ali ne,nihče ne more biti zato kriv,to je slab izgovor. Tebi pa verjamem,da ni bilo lahko,vendar mati ni sama kriva,da je zbolela.Upam,da ste se pozdravili.

Putka -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 13:54:34)
IZVIRNO SPOROČILO: Dalija Če se pa nekdo zapije,ne more za to kriviti nikogar,ker se sam odločaš ali boš pil ali ne,nihče ne more biti zato kriv,to je slab izgovor. Se strinjam. Nihče ti ne zliva pijače po grlu. Ali pač? Jaz se že od malega srečujem z depresijo v družini, mami ni zapita (kljub staršem alkoholikom) in je obe s sestro soočila in nama predstavila bolezen kot katerokoli drugo. Verjamem, da je svojcem kakšnih hudih kroničnih bolnikov (rak, paraliza, multipla skleroza...) tudi izjemno težko.

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 15:07:07)
IZVIRNO SPOROČILO: Putka IZVIRNO SPOROČILO: Splišni Preberi, kaj je napisala nati, da jim je rekla psihiatrinja. Pa malo lepše se obnašaj. Saj sem prebrala. Lepo so vse napisale, da je dedna nagnjenost, ne pa bolezen sama. Ti si napisala, kot da je 100%, da je depresija dedna. Potem sem jo jaz že imela, ker je bil oče že večkrat hospitaliziran. Pa ne jaz ne sestra zaenkrat še nimava teh težav. Poznam cel kup psihiatrov in še nobeden mi ni zagotovil, da sem karkoli podedovala. Sem pač v medicinski stroki in me precej moti, ko se o precej resnih zadevah razpiše nekdo, ki je "nekje" prebral en primer dekleta. Pa nič ne bodi užaljena, samo naslednjič se malo bolj natančno izražaj. Prvič: se nisem "razpisala", ampak sem napisala, kar sem prebrala. Če bereš, kaj izveš, se česa naučiš, se nihče se ni pameten rodil. Piše pa te zgodbe Milena Miklavčič po pripovedovanju ljudi, ki so jih doživeli. Konkretno zdaj ena izhaja v Gorenjskem glasu in opisuje trpljenje punce ob mami, ki je bila bolana na psihi. In potem šok, ko je ugotovila, da se tudi njej začenjajo dogajati halucinacije in opisuje tudi dogajanja po bolnišnicah. Kar se tiče dedovanja bolezni, je tudi logično, da ni nujno, da nekdo zboli, če so to bolezen imeli njegovi predniki, lahko je v nekaterih primerih tudi samo prenašalec bolezni v naslednji rod, ponekod zboli le določen spol, pa najbrž je še kaj drugega značilno za posamezne oblike dedovanja bolezni, pa vseeno se reče, da je neka bolezen dedna. Potem pa še moje razmišljanje v zvezi z dednostjo alkoholizma. Tudi tu mislim, da nekako alkoholizem je deden. Tudi ne vedno, ampak je več možnosti, da bo potal alkoholik otrok alkoholika kot tak, katerega starši niso bili alkoholiki. O tem so sicer na strokovnem področju dileme in tista veja, ki trdi tako, kot razmišljam jaz, pravi, da neko telo oz. možgani lahko delujejo tako, da človek lahko postane odvisen od alkohola, drugo pač ne. Deduje se tudi karakter in vemo, da se ponavadi labilne osebe, osebe, ki ne zmorejo premagati problemov, ki jih prinaš življenje, zatekajo v alkoholizem, da pred temi problemi ubežijo. Pa seveda spet govorim o MOŽNOSTI, ne o NUJI dedovanja. Sicer pa je bila poanta moega pisanja anonimni, ki se sooča s to težko dilemo, ali naj depresiven človek ima otroka ali ne, naj se obrne na strokovnjake. Ker to so res težke stvari in ji bomo me tulebolj malo lahko pomagale.

tanikaa -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 15:11:36)
Draga anonimna. Z depresijo mam veliko izkušenj. Žal. Po smrti moža sem se kar sedem let zdravila. Če si želiš pogovora, izkušenj iz prve roke, se mi javi na zs.

tanikaa -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 15:12:31)
IZVIRNO SPOROČILO: Dalija Zadnja anonimna,to je zato,ker depresija ni bila pravilno zdravljena,ali se pa mati ni držala predpisanih zdravil.Če se pa nekdo zapije,ne more za to kriviti nikogar,ker se sam odločaš ali boš pil ali ne,nihče ne more biti zato kriv,to je slab izgovor. Tebi pa verjamem,da ni bilo lahko,vendar mati ni sama kriva,da je zbolela.Upam,da ste se pozdravili. Se strinjam. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 15:55:21)
Res je, očetu ni nihče zlival pijače po grlu in sam je kriv, da se je zapil do smrti. Ampak verjemite, da ob duševnem bolniku težko ostaneš "normalen". Nobenemu otroku ne privoščim depresivne mame. Zato pravim, da mora prva anonimna o tem dobro razmisliti in se posvetovati s strokovnjaki (ne z nami). Mimogrede, moja mama zaradi te bolezni ni sposobna skrbeti sama zase, kaj šele za koga drugega. Zdravi (beri fila s tabletami) se že več kot 20 let, ampak očitno ji ni pomoči.

Anonimen -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 16:09:10)
Zdaj bo morda izpadlo grdo,toda kako se je lahko mami zdravila,če je imela ob sebi človeka,ki se je opijal? Mož ali partner ti v taki bolezni mora stati ob strani,če pa tega ni sposoben je bolje,da gre,saj lahko s svojo prisotnostjo naredi več slabega,kot dobrega. Praviš,da ob takem človeku težko ostaneš normalen.Ali to pomeni,da bi se tudi mamice ali očetje,ki imajo bolne otroke morali zaradi tega opijat ali uporabljati kakšno drugo drogo?Depresija je bolezen kot vse druge in nihče ni kriv,če je zbolel za to boleznijo. Največjo pomoč takemu človeku lahko da nekdo,ki mu je blizu,ki ga ima rad in ki je zaradi ljubezni in spoštovanja pripravljen pomagati,da se bolezen pozdravi.Žal mi je za tvojo mamo in vem,da ti ni bilo lahko,saj kot otrok nisi imela lepega življenja.Mamo imej rada,ne glede na to,kakšna je bila in kakšna je sedaj,saj je tvoja mama,ki verjamem,da te ima rada,čeprav morda ni sposobna tega pokazati.Če lahko in če imaš moč,ji stoj ob strani.

tanikaa -> RE: Depresija in otrok (22.4.2007 16:50:37)
Dalija, zakon si [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]

Stran: [1] 2 Naslednja stran > >>