draja
|
Pozdravljene moje zlate punce!
Midve sva prišle šele včeraj domov.
Še tukaj najprej iskrena hvala za vso spodbudo in navijanje prejšnjo soboto, ko sem bila sprejeta v P.
Amy26 hvala ti za objavo novice.
Najina porodna zgodba je drugačna kot sem si jo vedno predstavljala. Rodila sem namreč s carskim rezom, kar je bil zame velik šok. Nikoli v življenju si namreč nisem predstavljala, da bom kdaj imela CR, vedno sem vsa poglavja v zvezi s tem spustila v knjigah.
V glavnem - zjutraj okrog 7:20 smo prispeli v Postonjsko P. Najprej CTG, nato pa ginekološki pregled in amnioskopija, ki je pokazala, da je plodovnice res zelo, zelo malo, zato so me poslali rodit. Odprta nisem bila nič, maternični vrat pa je bil skrajšanj. Na hitro sem se poslovila od mame, ki se je vrnila v LJ, moža pa poslala za 2 uri okrog. Sledil je klistir in priklop na umetne popadke, ki so se skoraj takoj začeli. Predrli so mi mehur in odteklo ni NIČ vode!!!!! Sprožitev je bila res že NUJNA!!!!
Na začetku še ni bilo panike glede bolečin, ko so postali popadki bolj boleči pa sem okrog 11:30 poklicala moža k sebi. Odpirala sem se zelo počasi oz. skoraj nič.
CTG pa je kazala, da je najina Živa v stiski, čeprav jaz tega takrat še nisem vedela. Sploh nisem posumila, da je kaj narobe, čeprav babica praktično ni zapustila sobe in je bil kar naprej pri meni tudi porodničar. Ker se nisem odpirala sem poskusila med popadki stati. Ti popadki so bili kar boleči, ampak na srečo sem se lahko naslanjala na moža, ki je kar naprej nekaj nakladal  in mi masiral križ.
Najini Živi pa je srčni utrip po popadkih padal s 130 oz. 140 na 60 ali 70 zato so se odločili, da mi dajo epiduralno kljub temu, da sem bila odprta komaj slabe 3 cm, saj epiduralna izboljša delovanje posteljice. Nato se je porodničar odločil, da me poskusi ročno odpirati, a nažalost je to poskusil preden je EA prijela in tako je bilo zame preveč boleče, da bi bilo lahko uspešno. V trenutku ko je EA prijela nisem več čutila popadkov, čeprav jih je CTG risal (to so bili končno moji popadki, saj so umetne pred vstavitvijo katetra izključili). No, najini Živi se je še vedno slabo godilo, zato so se odločili za CR, saj so domnevali, da ima ovito popkovino okoli vratu.
Ko sem slišala besedo sekcija bo potrebna, me je kar zvilo. Bolj ko so klicali naokrog po oddelkih, da bo sekcija in naj se pripravijo bolj me je zvijalo. Bilo me je strah kaj bo z najino Živo, potočila sem nekaj solz, nato pa se mi je začelo grozno spati (domnevam, da so mi podtaknili nekaj za umiritev).
Nato so me odpeljali v operacijsko sobo in kar naekrat je bilo okoli vse polno zelenih halij, ki so nekaj počele z mano. Pri moji glavi pa je bil anesteziolog, ki se je ves čas pogovarjal z mano in mi povedal točno tiste stvari, ki sem jih potrebovala slišati, da sem bila na koncu že čisto mirna. Nikoli ga ne bom pozabila in tudi ne najinega pogovora. Sekundo preden so začeli, se je ob moji glavi nepričakovano pojavil moj mož, ki se je odločil, da bo ob meni, kljub temu da slabo prenaša kri in podobne zadeve. Bila sem presrečna.
Nato mi je anesteziolog rekel začeli bomo in so. Ves strah je bil odveč, saj je bilo točno tako kot je napovedal - čutila sem vse, bolelo ni nič. NIkoli se ne bi odločila za CR pod splošno narkozo, saj potem bi pa res vse zamudila. EA je zakon v takih primerih in ves strah je odveč!!!
Nato sva z možem kar naenkrat iz mojega odprtega trebuščka zaslišala majhen drobcen glasek, ki je zastokal in nato še enkrat malo nad trebuščkom, nato pa se je s pulta že zaslišal jok najine Žive. Nekdo je vprašal ali je on ali ona in babica je rekla, da je ona. Z možem sva se spogledala in se zasmejala - BILA JE RES PUPA. In revica je res imela ovito popkovino okoli glave in se zato ni mogla spuščati. Nato so mi jo zavito prinesli k glavi, da sem ji dala 2 poljubčka na glavico, nato pa sta babica in mož odšla z Živo v porodno sobo. Nikoli ne bom pozabila tega občutka ko so mi jo prislonili ob lice in sem jo poljubila. Bila je tako mehka in gladka,... Rodila se je ob 15:27 in dobila ocene 9,9,10 - torej bila je v odlični kondiciji.
Ko so me zrihtali, so me ustavili na hodniku pred porodno in mož jo je položil k meni. Gledala je in sesala prstke. Bila je tako lepa, tako mehka, tako topla in tako zelo pridna. No, po kakšni minutki se je bilo treba posloviti, mož domov jaz na intezivno.
Zvečer so mi jo še enkrat pripeljali pokazati in takrat sem je prvič dobro videla. Slikala sem jo s telefonom, da sem jo nato celo noč in naslednji dan gledala, saj ni mogla biti ob meni. Revica je imela buškico od stiskanja ob mojo medenico, ampak ta je že zginila. Slikico sem tudi poslala mami, ki je doma jokala od sreče.
To je najina porodna zgodba. Ni takšna kot sem si jo predstavljala in želela, ampak taka nama je bila namenjena in le tako sva lahko postali mamica in hčerkica.
Za vedno bom hvaležna osebju postonjske porodnišnice, ki so se hitro odločili za CR in mi pred tem niso dali razloga za skrb. Tako se vse do odločitve za CR sploh nisem zavedala, da je kriza, ampak sem samo mislila, da se pač nekaj dogaja in bo treba pohiteti.
Naslednje dni me je le zelo bolelo, ker sva zamudili prve stike v porodni, prvi podoj in ker še 2 dni ni mogla biti nič z mano. Grozno me je tudi preganjalo dejstvo, da je bila v trebuščku v stiski in se ni dobro počutila v meni, ampak zdaj so ti občutki za mano. Sledile so namreč večje skrbi in stresi - vam napišem v nadaljevanju.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
vesele 
velikonocne 
praznike 
... 
. Je to že možno? 
bratranca, pa še draga ni oz. enkrat dražje bi plačevala jasli če bi šel v vrtec. Tako da če bo spet odbit ga bova imela še vedno pri njej saj sva zadovoljna Aleks pa tudi, pri treh letih bo pa sigurno sprejet v vrtec in takrat se mi tudi zdi že primerno da ga obiskuje. 
in danes proti večeru jo bova poskušala imeti čimdlje pokonci. (najbolj me pa jezi da mi moj
. Popoldne je še enkrat kakala kri vendar zelo malo, ampak vseeno jaz spet v jok. Od skrbi sem komaj dihala. 
mi je šlo kar na jok ob branju tvoje zgodbe, vendar zdaj je pomembno to da ste doma in da so vsi šoki za vama, kar se pa zadeva dojenja čimveč pristavljal, veliko pij in dobro jej pa seveda počivat!!! to ful pomaga in se ne obremenjevat a bo mleko ali ne. 
mo sli na sprehod do mesta kao v h&m pogledat za cunjice za pikico. imamo veliko 62 stevilke, manjsih pa skor nic in sem skoz prala 
na sprehod in med sprehodom sem začutila kot da mi nekaj spodaj teče. Pa nisem polagala velike pozornosti na to,ker sem mislila,da je spet kak lažen alarm. Potem sem pa sedela za računalnikom in z vami klepetala in se mi spet zazdi,da spodaj nekaj teče in grem na wc in res imam hlačke čisto mokre. Ampak jaz grem še lepo spodaj k tašči na kosilo,se fino najem dunajskih zrezkov
. Men je blo grozno gledat malo tam pod lučko. Sestre pa seveda nič kaj prijazne,ko so me videle v solzah. 
. Dojenje bo že steklo boš videla.
. 
,jaz sem tud mal,sem najdla eno novo trgovino v btc-ju Pixel.Imajo nooooore stvari,sam je drago.Eli sem kupla ene kavbojke,pa sem dala 27 €
,zame je naredila zrezke namesto šunke,pa makovo potico namesto orehove
