Anonimen
|
Po vsem, kar sem v tej ubogi prvi tretjini svojega življenja preživela, na tem svetu ne obstaja več človek, za katerega bi dala roko v ogenj, pa čeprav je govora o mojem življenjskem partnerju. Še zase tega ne bi naredila (kakor je rekla Tanikaa).
Ja, seveda si želim, da bi ostala skupaj in da bi bilo vse tip-top, ampak če pa ne bo, bova šla pa pač narazen. Za vse je tako bolje. Zaenkrat (po treh letih) si skupnega premoženja še nisva ustvarila (še plačujeva napake iz preteklosti), pa tudi živiva v najemu, ampak sva si pa materialne zadeve kljub temu (ustno) lepo razjasnila. Moj denar je moj denar, tvoj denar je tvoj denar. Logično, da sedaj, ko sva skupaj, tudi skupaj pokrivava vse stroške, ki jih imava, ampak svoje dolgove pa pokriva vsak sam in svoje hobije si financira vsak sam. Po mojem mnenju nekje mora biti meja, da ne pride do izkoriščanja.
In tudi za prihodnost je jasno. Če bova ostala skupaj in si kupila lastno nepremičnino, je jasno, da jo bova oba odplačevala, dokler bova skupaj. Če bi se vmes razšla, potem bi tisti, ki bi želel ostati v nepremičnini, izplača drugega. Če ne bi bilo denarja, se nepremičnina proda in se pokrije kredit, razlika pa fifty-fifty. Premično premoženje je malenkostno in spada takorekoč pod osebne stvari. Avto - vsak svojega (že spomladi, če bo vse po sreči). Otroci - skupno skrbništvo, dokler so še majhni. Ko zrastejo, pa po njihovih željah. Finance za otroke tudi fifty-fifty.
Tako, da si upam kar reči, da mi ne bi bilo hudega, če bi šla narazen (govorim seveda o materialni plati, ne čustveni).
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
