Eleonora
|
Hejdi, z učnim načrtom je bilo tako: prvo leto smo sledili programu, ki je posebej narejen za otroke, ki se šolajo doma, in se dobi v Ameriki, Avstraliji in še drugod. Potem sta pa starša ugotovila, da lahko učni načrt najbolje oblikujeta sama. Imela sem nekaj učbenikov za glavne predmete, ostalo je bilo pa 'živo učenje'. Namesto, da bi se cele dneve učila zgodovino, biologijo, geografijo... iz učbenikov, smo čim več hodili v muzeje, brali knjige iz knjinjice in še marsikaj takega.
Primer: zjutraj smo šli v center, kjer rešujejo živali. Uslužbenci so nam zelo prijazno pokazali, kako hranijo sovo, nam dali kačo za držat, razložili kakšne so navade raznih živali... To je v nas zbudilo zanimanje za te živali, zato smo šli v knjižnjico in si sposodili vse, kar je govorilo o teh živalih. Naslednjih nekaj dni sem risala te živali, pisala spise o njih... Najbolj pomembno je bilo pa to, da nisem delala ker mi je učiteljica to naročila, ampak sem sama od sebe to želela delati. Kdo, ki je hodil v šolo, se še spomni kaj vse se je učil pri biologiji? Jaz pa še zdaj vem, kaj so stokovci, in bi lahko napisala cel spis o njih.
Razlogov za šolanje doma je več: starši lahko večinoma dajo otrokom boljšo izobrazbo, ker se jim več posvetijo; bilo pa je tudi to, da sem se začela grdo obnašati, ko sem šla v prvi razred! Ker sem se učila doma, pod nadzorstvom staršev, nisem nikoli postala nesramna in lena, niti v najstniških letih. S starši sem lahko razvila izredno dober odnos; čeprav sem imela veliko prijateljic, je mami bila vedno najboljša prijateljica, in si zaupava skrivnosti, ki jih nikomur drugemu ne poveva!
Socializacija je vedno prvi pomislek, ki ga ljudje imajo, ampak kar se mene tiče je to eden največjih razlogov, da se otrok šola doma! To pa zato ker se nauči družiti se z ljudmi vseh starosti, ne samo s tistimi, ki so rojeni v istem letu. Šolanje doma tudi pomeni, da ima otrok mnogo več časa za socializacijo. Za prijatelje ni treba imeti nobenih skrbi: vesel, prijazen otrok bo vedno imel prijatelje.
Mislim, da ima skoraj vsak otrok v sebi potencial, da postane odličnjak, da mu šola dobro gre. Na žalost, šolski sistem postavlja vse otroke v isti kalup, in samo tisti, ki jim ta kalup ustreza, pridejo odlično skozi. Dejstvo pa je, da je vsak otrok unikat. Npr., nekateri začnejo čitati pri štirih letih (kot sem jaz), nekateri bi pa bolje čakali tudi do devetega leta, ker prej še niso dovolj zreli. Nikakor ne želim kritizirati vseh učiteljev, ki se tako zvesto trudijo, ampak za mnoge šolski sistem enostavno ne deluje.
Kakor si rekla, otroci so vedoželjni na začetku - mislim, da mnoge potem 'šola pokvari', ker pričakuje, da bodo vsi isto delali, ob enakem času isto razmišljali, da bodo vsi enako zreli - in ker ni dovolj 'živega učenja'. V prvih nekaj razredih je še kar nekaj 'živega učenja', po tem se pa v glavnem držijo učbenikov.
No, tole je postalo zelo dolgo - upam da ni preveč naenkrat!
Drugače je pa na internetu ogromno napisanega na temo 'homeschooling' (šolanje doma), če te zanima.
Lep pozdrav!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
