Sita
|
Vsako bitje na Zemlji, ne le človeško, hrepeni po ljubezni. V prvi vrsti po prejemanju ljubezni in nato po tem, da bi jo dajalo. Kajti nihče ne more dajati ljubezni, če je ni prej prejel. Če je naš rezervoar ljubezni prazen, nimamo kaj dajati. Če Anonimnin partner v svojem zgodnjem otroštvu ni prejel ljubezni tako, da bi se resnično čutil ljubljenega, je zdaj ne more dajati na tak način. Vsekakor mu je njegova mati dajala ljubezen na način kot je vedela in znala, a ker ta način obrodil sadov, da bi se on kot malček počutil dovolj ljubljenega, zato se njegov rezervoar ljubezni ni napolnil. Kaj naj torej sedaj daje, če že vse življenje hlasta po tem, da bi napolnil svoj rezervoar (se bori zato, da bi prejel ljubezen, zlasti starševsko)? Daje torej lahko le malo in vsekakor tudi on ne zna projicirati svoje ljubezni navzven drugače kot je bil v svojih najnežnejših letih naučen. Dejansko je prevzel vzorce staršev, ki se jih je naučil. Zato Anonimno že vnaprej poduči, kaj bo rekla in kako - gotovo so starši imeli tak odnos do njega in sedaj se mu zdi to edino pravilno. Drugače preprosto ne zna. Seveda se Anonimna, ki je samostojna in zna misliti s svojo glavo, ob tem počuti nesposobno. Vendar če pozna vzrok, zakaj se on tako vede, imata zdaj odlično priložnost, da stvari postopoma spremenita. To je velik izziv za oba, za osebnostno rast obeh.
Seveda je najlažje dvigniti roke in oditi iz takšne zveze, kjer bo potrebno mnogo truda. Imamo svobodno voljo in to lahko brez kančka slabe vesti storimo. Ni nam treba biti sedaj še mati in se ubadati s problemom nekoga, ki nam ni dorasel. Res je pa tudi, da čim smo začeli svoje življenje deliti z nekom, smo nujno vpleteni v dano situacijo. Zakaj ravno mi? "Zakaj ravno jaz", se lahko vprašamo. Zato, ker se od vseh, ki pridejo na našo pot in iz vsake situacije lahko nekaj naučimo. Prav vse, kar se nam zgodi, je dejansko darilo za našo osebnostno in duhovno rast. Jaz sem izbran, da se iz tega nekaj naučim, torej imam veliko srečo. Vsak med nami ima svojo življenjsko pot, svoje križe in težave ravno zato, da se iz tega nekaj nauči. In vsak ima druge. Torej za Anonimno je lahko zdravljenje njenega partnerja njen izziv. Marsikdo tega ne zmore, zato se to ni zgodilo njim, ki tega ne bi zmogli. Anonimna se bo pa sama odločila. Izgubiti nima kaj. V najboljšem primeru lahko krepko izboljšata odnos s svojim dragim, nauči svojega partnerja, da se bo končno cenil tako, da mu pomaga napolniti njegov rezervoar ljubezni in oba osebnostno in duhovno močno napredujeta. To bi bila velika nagrada - plačilo za njun trud, kjer bi se pa vsekakor ona morala najprej začeti truditi, ker je močnejša, ker je njen rezervoar ljubezeni bolj poln.
V najslabšem primeru pa lahko, če partner sploh ne bo sprejel sodelovanja, še zmeraj dvigne roke in odide iz zveze.
Človek se v nekem odnosu zelo slabo počuti, če drugega ne poskuša razumet in pusti, da življenje teče kot teče. Skratka, če se vda v usodo. To res nikogar ne izpolnjuje, ne enega ne drugega. In če imata takšna dva otroka, tudi ta kasneje podobno reagira in je nesrečen. Če pa začnemo stvari spreminjat že samo tako, da spremenimo svoje obnašanje, da rsnično dajemo svojo ljubezen, varnost in oporo partnerju, ki po tem, kar hlasta, se pa začnejo stvari neizogibno spreminjat. Priznam, da je to trdo delo in moramo biti močni. Zato mora marsikdaj posredovati še tretja oseba - psihoterapevt, ki čustveno ni vpleten v osebo, ki ji pomaga. Sanja Rozman je pri nas zelo dobra v tem in jo tudi jaz priporočam. Vendar najprej bo on vsako takšno pomoč zavračal, zato naj začneta sama. Kot sem že napisala, jo bo pa morda kasneje sprejel - ko bo spoznal, da ima težave, za katere sam ni kriv. Že tako se mi zdi iz napisanega, da je bil v svoji matični družini grešni kozel za vse, zato se tudi ne zna postaviti zase. Zato se avtomatično boji, da bi ga spet kdo obtoževal, da ima probleme in itak vemo, kakšen odnos imamo v Sloveniji ljudje na splošno do ljudi, ki hodijo k psihiatru ali psihoterapevtu. Počutil bi se le še bolj drugačnega, nesposobnega in nevrednega ljubezni, dokler ne bo sam spoznal, da rabi pomoč zato, da zaceli svoje rane in ne zato, ker bi bil nor.
Tudi pri 70-ih letih ne more biti človek nič bolj zrel kot pri 20-ih na primer. Če ni prejel zaslužene ljubezni, je tudi z leti ne more dobiti, če mu je kdo ne da in ga zmraj znova kdo pusti na cedilu. In če ga Anonimna zapusti, se mu bo zgodilo ravno to. Še eno razočaranje več in potrditev, da je svet krut in sovražen in znova prebuditev občutka, da ni vreden nič.
Je pa res, da četudi ima zdaj 40 let, mu lahko Anonimna s svojo pozornostjo in ljubeznijo pomaga napolniti njegov rezervoar ljubezni in se lahko njen partner povsem spremeni. Nikoli ni prepozno.
Prepričana sem, da ona ve, da jo ljubi, pač na svoj način, če ne, ne bi vztrajala z njim in tudi ne bi spraševala za nasvet. Ve in mu je pripravljena pomagati, vendar ne ve, kako. In če ima smisel, če bo sploh prišlo do spremembe.
Jaz osebno vidim upanje. Če ga dovolj ljubi in se je pogumno pripravljena spustiti v ta izziv, ji bo zagotovo uspelo. Začnita pri zgoraj omenjeni knjigi. Ko človek malce spozna psihologijo sebe in na splošno ljudi, potem ve, da stvari niti niso tako zapletene, kot je sprva videti. Vsekakor pa vsak dober rezultat zahteva vztrajnost in trdo delo.
Kjer je volja, tam je pot.
_____________________________
Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.
|
Natisni
.
saj veš kaj sem mislila...ali pač
