|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   je to normalno?
19.11.2006 10:47:56   
Anonimen
Z možem sva poročena nekaj let in imava zadnja tri leta velike težave.Nikomur od bližnjih nisem še tega povedala,ker mi nihče nebi verjel.Vsi,ki moža poznajo mislijo,da je miren in potrpežljiv,vendar je stanje drugačno.Če je kje kaj narobe ali če ga kdo razjezi,odreagira mirno,ko pa pride domov,začne vpiti,razbije karkoli mu pride pod roke,udarja z glavo v zid,enkrat je celo vzel nož in grozil,da se bo zaklav.Mene takrat zagrabi takšen strah,da vam ne znam povedati.Začnem se tresti,noge mi odpovejo,skratka sem v nekem šoku.Z mano do sedaj še ni obračunal fizično,saj ko se pomiri pravi,da mene nikoli nebi udaril,čeprav mu tega ne verjamem,saj se po moje takrat ničesar ne zaveda,ali pa?
Kadar gre domov k staršem,dovoli,da oče vpije nanj,nikoli nič ne odgovori,čeprav se bliža štiridesetim,ko pa pride domov,pa ves gnev in jezo strese nad stvari,ki mu pridejo blizu.Njegova mama me ne mara in vse,kar je rekla čez mene mi pove,in ko ga vprašam,kaj ji je odgovoril in ali me je vzel v bran ko me je opravljala je odgovor,da ji ni nič rekel.Skratka,bil je tiho.To me pa močno boli.
Otrok še nimava,čeprav se trudiva.Sprašujem se,če je sploh smisel imeti otroka v takšnem zakonu? Ko je miren se samo smeji,ko se spomni kaj je delav v svoji jezi.Meni pa to ni smešno,saj sva prišla tako daleč,da me ne upošteva pri nobeni odločitvi.Vpraša me za moje mnenje,vendar naredi po svoje.Če hočem komu karkoli povedati,me že vnaprej poduči,kaj bom rekla in kako.Počutim se,kot da sem nesposobna za vse.Najhujše pa je,kadar kdo pride,takrat se obnaša,kot da sem najboljši človek in da me ima neskončno rad.Takrat bi najraje zavpila in povedala vso resnico.Ker še nekaj čutim do njega,sem mu predlagala,da bi skupaj poiskala strokovno pomoč,toda na vse to se je samo smejal.Zagrozila sem mu tudi z odhodom,pa je rekel,če grem,da se bo obesil.Verjamem,da bi bil tega sposoben.Res ne vem,kaj naj še storim?Če katera ve za kakšen takšen primer in kako bi se ga dalo rešiti,prosim za vsak nasvet.
Hvala,da ste me brale,saj edino tu sem se lahko odprla.
  Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: je to normalno?
19.11.2006 10:54:23   
Anonimen
Težka situacija. Očitno ima samo fasado, da ga imajo za dobrega. Jaz osebno bi šla od njega stran. Srečo imaš, da nimata še otrok, ker bi bili otroci spet tisti, ki bi to poslušali in prenašali. Premisli, kaj ti je več v življenju: njegove grožnje in stresno življenje ali pa mirno in predvsem življenje, polno energije.

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: je to normalno?
19.11.2006 11:10:17   
total
Res dobro premisli,če se hočeš postarati ob takem človeku?????

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!


(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: je to normalno?
19.11.2006 11:21:16   
Aja32
Poiščita strokovno pomoč... Če on tega ne želi oz. če se ne želi spremeniti, bi jaz na tvojem mestu enostavno odšla iz takega zakona... In dokler se zadeve ne bi spremenile, meni niti na kraj pameti ne bi padel otrok... Verjetno si ti tudi ne želiš, da bi otrok živel ob nasilnem človeku...

Pa brez zamere...

LP A

(odgovor članu total)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: je to normalno?
19.11.2006 11:30:56   
Teni_
Nič kaj prijetna situacija. Jaz vem, da v takšnem ne bi mogla živet. Res je, da do sedaj tebi ni naredil še ničesar, ampak kako dolgo še bo tako? Si pripravljena živet v strahu? In vsakič, kadar prideta domov upati, da bo dobre volje? Če bosta enkrat imela otroke - si 100%, da se ne bo znašal nad njimi? Jaz ne bi dala roke v ogenj.

Zagrozila sem mu tudi z odhodom,pa je rekel,če grem,da se bo obesil.Verjamem,da bi bil tega sposoben.Res ne vem,kaj naj še storim?


Vidiš, na take finte jaz ne padam. Mogoče se bo grdo slišalo, ampak vseeno. Jaz bi v tem primeru rekla: prav, pa se daj. Verjemi, da ve, da te s temi besedami drži v šahu - dokler boš ti to pustila, bo tako.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: je to normalno?
19.11.2006 11:34:58   
Anonimen
anonimna zelo te razumem, jas imam tudi podobne težave, vendar imam že otroke. ko bi se nekako zmenile da bi se pogovorile na mesegerju če si za to. Imele bi se veliko za pogovorit in bilo bi nama lažje.

(odgovor članu Aja32)
  Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: je to normalno?
19.11.2006 11:41:09   
petja
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Zagrozila sem mu tudi z odhodom,pa je rekel,če grem,da se bo obesil.Verjamem,da bi bil tega sposoben.


Če misliš, da je sposoben to storiti, potem bo to naredil. Moji sestrični je mož vsakič, ko je rekla, da ima vsega dovolj in da gre, zagrozil s samomorom, pa je ostala. No, potem je pa končno zbrala dovolj poguma in je šla ... in on se je obesil. user posted image

Vem, da si je ful časa očitala, vseeno pa je zdaj bolj srečna, čeprav se mogoče to grozno sliši. Tako kot ti je živela v "kletki", obdana z lažmi ... in enostavno tako ni mogla več naprej. Kasneje je spoznala drugega moškega in je zdaj ful srečna.

Jaz na stvari v življenju gledam takole: samo enkrat živimo, druge priložnosti (drugega življenja) ne bomo dobili, zato moramo biti v tem življenju srečni. In včasih tudi egoisti. Zato bi ga jaz na tvojem mestu zapustila, samo vseeno pa moraš prej pri sebi razčistiti, da ne boš ti kriva, če naredi samomor, ampak on sam ... ker je slabič in se ne zna spopasti z ovirami, ki nam jih postavlja življenje.

Pa še nekaj - s takim človekom ne imej otrok!!! Da bi še otroci dajali vse to čez je najbolj neumna zamisel na tem svetu!!!

_____________________________

Lp, petja

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: je to normalno?
19.11.2006 12:27:52   
jazz
Moji starši se trenutno ločujejo. Fora je v tem,da je moj oče imel mamo v oblasti celo življenje in ji celo življenje tudi grozil s samomorom. Ko je to tudi storil,je bila kaplja čez rob,torej mu ni uspelo hotel pa je biti s tem v središču pozornosti. Iz tvojega branja sem razbrala da bi tvoj dragi res potreboval pomoč,da zanika da ima probleme,.... Ti boš v tej vezi trpela,kolikor se bo dalo dolgo in kaj če tebi prekipi???? Boš živela v strahu da si kaj naredi? Vem da je težko,ampak človek ima težave,če noče tvoje pomoči naj jih rešuje sam!

_____________________________

Lep pozdrav! K

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: je to normalno?
19.11.2006 12:58:00   
Gina
A boš dolgoročno srečna z njim?

(odgovor članu jazz)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: je to normalno?
19.11.2006 13:15:27   
via_2
1. dobro, da nimata še otrok
2. poiščita si pomoč (oba - ti, ker vztrajaš v takem odnosu in on, ker se tako obnaša)
3. v primeru, da ne želi pomoči, ga zapusti

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: je to normalno?
19.11.2006 13:41:01   
Marogica
Anonimna, to NI normalno. Očitno tvoj partner v sebi zadržuje neko jezo oz. je v danem trenutku ne zna ali ne upa sproščati. Rezulat si pa opisala ti tukaj. Grozno. V bistvu je revež, ki potebuje pomoč. Če pa misliš ti z njim ostat in se preko strokovne pomoči on ne bo porihtal, jo boš slej kot prej potrebovala tudi ti.

Naj si najprej pomaga in poišče strokovno pomoč. Če se ne bo nič spremenilo-ODIDI stran. Pa samomor gor ali dol. To je izsiljevanje, nič drugega. Če pa ga bo naredil, pa to ni tvoj problem, saj ti ob njemu konec koncev tudi umiraš na obroke. Pa saj to je grozno, živeti vedno v strahu, kdaj bo namesto stene klofnil še tebe.

Otroci-ODMISLI jih. Si predstavljaš reakcijo otroka, če ga bi videl v takšnem stanju? Midva z možem se kdaj bolj glasno pogoavrjava, pa sta najina otroka vsaj žalostna, če ne kaj več. Bi bilo zelo neodgovorno imeti s takšnim človekom otroka.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: je to normalno?
19.11.2006 13:56:11   
Pilar
Težka situacija in dokler ne razčistita njegovega obnašanja jaz ne bi razmišljala o otrocih. Predstavljaj si, da pride do takih izpadov pred njimi.
Vprašanje pa je, zakaj je tak....mogoče malo pomisli komu lahko zaupaš in kdo ti lahko pomaga....druge ideje za pomoč trenutno nimam.
Srečno!!!!

(odgovor članu Marogica)
Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: je to normalno?
19.11.2006 14:07:51   
Anonimen
Pozdravljena,

ti povem naš primer. Moj oče je bil v mladih letih zelo nor, takrat ko sta se spoznala z mamo. Velikokrat je bil pijan in potem je metal stvari po stanovanju, celo nože, se spravljal na mamo in tudi name, tako da sma z mamo večkrat bosi tekali proti sosedom. Bilo je grozno. Vendar mama je vztrajala in iz njega naredila dobrega človeka. Brez kakršne koli strokovne pomoči. Nehal je piti, tudi če je ob kakšni priložnosti (npr. rojstni dan) pijan, je veseljak in nikoli več nor. Kako ji je uspelo ne vem-jaz nisem videla nič posebnega, res pa, da sem bila takrat tako majhna da se morda sprememb tudi nisem zavedala. Seveda je to trajalo-okrog 4-5 let, da se je spremenil. Vendar sedaj ga ne bi zamenjala za nobenega drugega človeka! Je najbolj ljubeč, dobrosrčen človek, kar jih jaz poznam.
Nasvet ti težko dam, vem da jaz ne bi vztrajala, ker imam bolj šibke živce. Ti pa sama presodi, če je možno da se spremeni, ali ne. Vso srečo!

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 13
   RE: je to normalno?
19.11.2006 15:44:52   
ronja
Pojdi mogoče za začetek samo ti v kakšno skupino za (samo)pomoč, Sanja Rozman je baje dobra, prijateljica je hodila pa nekam drugam po tem, ko je poizkusila samomor in so ji tudi zelo pomagali - jaz sem jo spoznala šele potem in moram rečt, da je super človek, vesela in srečna.
Mogoče če mu boš znala povedat na tak način in če bo on tudi hotel razumet, bo mogoče potem tudi on pristal, da bi poiskal tudi on pomoč, ker jo definitivno rabi... Zdaj verjetno še nisi pripravljena na odhod, ampak vsaj s tem ti lahko pomaga kaka terapija...

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: je to normalno?
19.11.2006 15:52:33   
andrejka82
Bom kratka. Pojdi vstran, doklej je se cas. Ko je tukaj otrok, je se tezje. To, kar dela je dobesedno custveno posilstvo.

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: je to normalno?
19.11.2006 16:24:25   
Sita
Ravno zdaj berem čudovito psihološko knjigo DRUŽINE IN KAKO V NJIH PREŽIVETI (avtorja: R. Skynner, J. Cleese), ki jo vsem toplo priporočam.
Priporočam jo tudi tebi, da jo prebereš oziroma, še bolje, da jo z možem skupaj prebereta.

Ta knjiga govori o tem, da ima skoraj vsaka družina čustva, ki jih je dovoljeno izražati oziroma so zaželjena in prepovedana oziroma tako imenovana slaba čustva, ki jih ni dovoljeno izražati in jih zato vsak član družine spravi za svoj zaslon (se pravi - jih prekriva, da ne bi bil zavržen oziroma izločen iz družine). Ta slaba čustva zatira, zato se nikoli ne morejo preobraziti v pozitivna, ampak udarijo ven drugje.

Vse to pa izvira že iz našega najzgodnejšega otroštva. Predvsem iz odnosa matere do otroka. To ne pomeni, da je vsega kriva mati, saj je bila tudi mati tako vzgojena in tudi ona ni imela dovolj čustvene opore in razumevanja v svojih najnežnejših letih.

Torej, v družinah, kjer je veliko ljubezni in je jeza dovoljena, torej jo otrok lahko izraža, ko je jezen, se otrok ob svojem izbruhu jeze počuti varnega, brez občutka krivde. Ker ga starši podpirajo in mu pomagajo, se jo bo otrok slej ko prej naučil obvladovati. Torej ne bo jo skril za nek zaslon in je tudi ne bo stresal naokoli, vendar bo postopoma svojo jezo razumel in razumel, zakaj je sploh do nje prišlo in počasi je sploh ne bo več čutil.
V družinah, kjer je izražanje jeze in besa že čista navada staršev, jo bo tako izražal tudi otrok - iz navade, zdelo se mu bo čisto ok in niti ne bo mislil na to, da lahko s takim vedenjem koga prizadane, važno, da se olajša in je potem, ko vse vrže iz sebe zopet miren. Vendar si takšni, hudo eksplozivni ljudje ponavadi dajo duška zato, da bi se jih drugi bali in jim zato ustregli. V takšne ljudi se ponavadi razvijejo otroci, ki so doumeli, da lahko s togoto in takšnim obnašanjem ustrahujejo svojo mater, da jim v strahu vse ustreže.

Tvoj mož pa kot izgleda izvira iz družine, kjer je bila njegova jeza prepovedano čustvo. Videti je, po tvojem opisu sodeč, da ni imel dovolj ljubezni, da so ga imeli za grešnega kozla, ki je bil zmeraj kriv vsega, da ga ni nihče razumel in svoje jeze, ki se je nenehno nabirala v njem, ni smel izražati. Če bi jo zražal, je nekako čutil, da bi ga zavrgli - to pa je najhujši strah, ki ga lahko otrok doživi. Zato se je bal in se še boji postaviti zase. Čeprav v odraslem telesu, se še zmeraj počuti kot otrok zaradi nenehnega zatiranja. In zato svoje jeze nikakor ne more preobraziti. Preobraziš jo lahko šele takrat, ko jo lahko najprej svobodno izražaš. Ob tebi si on svojo jezo upa svobodno izražati. To pa zato, ker se te ne boji, da bi ga zavrgla, ker ima v tebe zaupanje in čuti do tebe ljubezen. Hkrati pa ta njegov izbruh jeze, ki ga pokaže doma deluje nanj terapevtsko. V bistvu se s tem sam zdravi, ker to mora udariti ven, saj je že leta in leta zatrto in se v njem non stop nabira in če tega ne bi izražal, bi že znorel. Zato tudi noče slišati za kakšno pomoč od zunaj, psihiatra ali kaj podobnega, saj se boji, da bi jo moral potem svojo jezo še bolj skriti za zaslon.

Če si mu pripravljena pomagati in ga resnično ljubiš, ti predlagam, da skupaj prebereta omenjeno knjigo in potem mu boš morala z vso svojo potrpežljivostjo in ljubeznijo dajati materinsko ljubezen in varnost (ki bi jo moral dobivati že kot dojenček od svoje matere) in čustveno oporo. Morala ga boš razumeti, razumeti te njegove izpade jeze. In kot tretje mu boš morala pokazati, da se mu tak način reagiranja, kot ga ima sedaj do ljudi, ki ga razjezijo ne splača. Kajti s tem uničuje samo samega sebe in vajino življenje. Sprva se izogibajta njegovim staršem, ki ga razjezijo. Premisli naj, zakaj bi se še zmeraj bal zavrnitve staršev. Kaj pa potem, če ga zavrnejo in izločijo? Zdaj ima svoje življenje s teboj in tisto, kar oni pravijo ali se nad njim znašajo, nima nobene vrednosti več. To je očetov problem, če vpije nanj, ne več njegov. On je odrasel, odgovoren človek in zanj je pomembna le tvoja ljubezen, ljubezen, ki mu jo ti daješ. Seveda se bo moral soočiti s tem, da starši niso več vsemogočni (kot se zdijo vsakemu otroku) in nezmotljivi in da so imeli in imajo probleme sami s seboj, zato so takšni. Gotovo ga ljubijo na nek sprevržen način, vendar drugače nikoli niso znali in ne znajo, ker tudi sami niso prejeli ljubezni in so zaostali na neki točki svojega razvoja. 

Ko bo to sprejel, se bo najbrž ob tvoji podpori zagotovo pripravljen postaviti zase. 

Predlagam še, da mu izdelaj lutko, ki bo predstavljala njegovega očeta in jo zmeraj, ko bo jezen pošteno namaha. Ali pa naj ima kak hobi ali šport, kamor se lahko zateče v trenutku jeze. Vsekakor je pa ne sme zatirati in mu stoj ob strani, ko bo jezen, ne se bat.
Seveda te ima rad, najraje na svetu, govori resnico. Saj mu ti daješ ljubezen, ki je kot otrok ni prejel od svojih staršev. In zato bi najbrž v resnici storil samomor, če bi ga zapustila, saj bi ga s tem, ko bi ga zapustila, v resnici zapustila še ti - edina, ki mu daješ ljubezen. Vse življenje se je bal, da bi ga starši zapustili, potem bi ga pa še ti. Jaz ga povsem razumem. Vede se kot otrok, ki je neznansko lačen ljubezni in te stalno prosi za podporo in pomoč. Tu ne gre za izsiljevanje s samomorom, ampak za klic na pomoč človeka, ki ni bil nikoli deležen ljubezni, čustvene opore, razumevanja, pa še jezo je moral skrivati povrhu. Seveda je pa najlažje, če se s tem ne ukvarjamo in zapustimo takšnega človeka in si rečemo: "Sam je kriv, jaz nimam nič pri tem."
Vendar kakorkoli že, to ni neka huda psihična motnja - no je, vendar pa ni neozdravljiva. Potrebno bo veliko skupnega dela in vsekakor zaenkrat odmislita otroke, predstavlja pa to za vaju oba velik življenjski izziv in veliko osebnostno rast.

Ko bosta knjigo prebrala, bosta prišla do marsikaterih spoznanj in bo mogoče celo želel, da skupaj poiščeta kakšnega psihoterapevta.   

Seveda je veliko odvisno od tebe, predvsem to, ali si pripravljena svoje življenje posvetit temu, da popraviš napake, ki mu jih je prizadejala njegova družina, kajti potrebno bo veliko tvoje ljubezni in potrpežljivosti in vztrajnosti in tudi od tega, če si prpravljena spoznati samo sebe in tako tudi, kaj imaš ti za zaslonom. Skoraj vsak ima nekaj za zalonom: torej nekaj, česar se sramuje drugim pokazat ali česa ne odobrava sam, ker tega bodisi ne odobrava družba ali splošna morala. Ali imamo za zaslonom ljubosumje, jezo, posesivnost, sovraštvo ali zavist .... in vse to lahko preobrazimo, a seveda ne tako, da še naprej skrivamo pred drugimi in samim seboj, pač pa da se z vsem tem soočimo, pogledamo stvar naravnost v oči, pri čemer brez dvoma trpimo, to izrazimo tako, da nikogar ne prizadanemo in se zavemo, da to čustvo nismo mi in nima veze z nami in šele potem ga lahko zavržemo. Brez odpovedi, brez skrivanja, preprosto odpade, ker ga ne rabimo več.

Srečno! 


_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   RE: je to normalno?
19.11.2006 17:24:45   
metaa
Jaz bi šla-to ni zdravv odnos. Pojdi sedaj, ko še ni otrok. Potem bo težje, pa tudi situacija zna biti težja. Si želiš, da bi otrok rasel ob takem očetu? Ne privošči mu tega, otrok je svetinja. S tem, da "se bo obesil", te izsiljuje in to ni temelj odnosa. Prosim pejd, dokler je še čas. Je toliko boljših na svetu.
Ena user posted image  za pogum!!

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 17
   RE: je to normalno?
19.11.2006 17:26:55   
srki
Mislim, da tvoj mož resnično rabi strokovno pomoč. Dobra si, da vse to prenašaš. Očitno je krivo to, da pred drugimi vse kima in se z vsemi strinja, čeprav to ni to. Očitno se nikomur ne upa nič reč in se postaviti v svoj bran, potem pa jezo stresa doma. Tole, kar si opisala, res ni normalno, res mu poišči strokovno pomoč, pogovorita se o tem. Samo vprašanej je, če se on zaveda tega, kakšno škodo dela sebi in tebi. Otroci? Niti pod razno ne bi razmišljala o njih.


(odgovor članu Teni_)
Neposredna povezava do sporočila: 18
   RE: je to normalno?
19.11.2006 17:54:03   
Gina
Strinjam se s sito. user posted image

Jaz sem tudi prepričana, da ima hudo težavo. Edino kar me skrbi je to, da ti nisi dovolj močna, da bi to zdržala. Njega bi lahko obrnila samo zelo čustvano močna ženska, ki se ga niti trenutek ne bi bala. V bistvu bi moral čutiti neizmerno varnost, da bi lahko opustil vedenje. Zdaj pa nimata varnosti niti on niti ti. In oba pričakujeta drug od drugega, da si bosta to dajala. In nihče ta hip ni sposoben spremeniti svojih reakcij do partnerja. Ker edino reakcije bi sprejmenile kontrareakcijo. IN posledično vedenje.

(odgovor članu Sita)
Neposredna povezava do sporočila: 19
   RE: je to normalno?
19.11.2006 18:17:32   
Primoza
Ni normalno.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 20
   RE: je to normalno?
19.11.2006 18:25:03   
Anonimen
Vsem hvala za vaše odgovore,predvsem pa vam Sita,saj sem se nad vašim pismom razjokala.Zelo se bom potrudila,da rešiva situacijo,če bo le možno.Tisto kar ste napisali o njegovem otroštvu je res,zato mislim,da mu moram pomagati,če bo pomoč sprejel.Naredila bom,kar je v moji moči,če ne bo uspelo,bom vsaj odšla s čisto vestjo.Še enkrat hvala vsem!

(odgovor članu Sita)
  Neposredna povezava do sporočila: 21
   RE: je to normalno?
19.11.2006 19:23:49   
Pajaca
Moje mnenje je it stran od takega človeka pa konec.

Če pa si se odločila ostati z njim in mu pomagati, potem vsaj to razrešita preden bosta imela otroke, ker v takem okolju vzgajat otroke je groza zate in za otroka.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 22
   RE: je to normalno?
19.11.2006 19:59:53   
Anonimen
Imam občutek, da se za vsem njegovim vedenjem skriva velik strah; strah pred tem, da bi se pokazal tak, kakršen v resnici je. Strah, da bi ga ljudje manj cenili; sedaj ga cenijo kot mirnega in potrpežljivega človeka. Verjamem, da je v resnici bolj miren kot ne, vendar da v tej svoji mirnosti pretirava.

Vendar ima vsaka potrpežljivost svoje meje. Sama sem tudi bolj potrpežljiva kot ne. Zelo zelo redko vpijem, tudi glasneje prepiram se skoraj ne. Ampak kadar kdo preseže svojo mejo, takrat dobesedno pop***. Potem imam pa vsaj sedem let blažen mir pred tistim človekom.

Ne vem, zakaj se tvoj mož tako boji, kadar se stvari ne odvijajo po njegovem planu. Česa in koga se boji? Sebe? Drugih? Kakšnih posledic? Objektivno gledano ne poznam stvari, ki bi se je resnično morali bati. Kaj nas lehko doleti, če povemo, da nas nekaj moti? Neodobravanje, nekaj minut tišine, prepir, prekinitev stikov, zmanjšanje spoštovanja,...kaj? Česa se boji tvoj mož?

Večina stvari, ki se jih bojimo, je imaginarnih. Kaj je torej tisto v njem, kar mu preprečuje, da bi pokazal svoja čustva skozi nestrinjanje? Saj ni potrebno da vpije, da brca vse okoli sebe. Že če bo povedal, da mu nekaj ni prav, da se z nečim ne strinja, se bo počutil vsaj pol bolje. Vsaj pol, če ne več.

Če se boji strokovne pomoči, "vadita" doma. Kregajta se, argumentirajta kakrkoli, kar vama pade na pamet.

Vse življenje se učimo in priznati, da nečesa ne obvladamo, ni neuspeh, ampak zmaga. Če se vama zdi vredno, poskusita skupaj. Vztrajno, dosledno in potrpežljivo drug z drugim in s samim sabo.

Če so vsi vredni, da se do njih obnaša mirno in potrežljivo, sta tega vredna tudi vidva, in še najbolj on sam.

Držim pesti za vaju in za vas user posted image .

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 23
   RE: je to normalno?
19.11.2006 23:45:18   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: Sita
Tvoj mož pa kot izgleda izvira iz družine, kjer je bila njegova jeza prepovedano čustvo. Videti je, po tvojem opisu sodeč, da ni imel dovolj ljubezni, da so ga imeli za grešnega kozla, ki je bil zmeraj kriv vsega, da ga ni nihče razumel in svoje jeze, ki se je nenehno nabirala v njem, ni smel izražati. Če bi jo zražal, je nekako čutil, da bi ga zavrgli - to pa je najhujši strah, ki ga lahko otrok doživi. Zato se je bal in se še boji postaviti zase. Čeprav v odraslem telesu, se še zmeraj počuti kot otrok zaradi nenehnega zatiranja. In zato svoje jeze nikakor ne more preobraziti. Preobraziš jo lahko šele takrat, ko jo lahko najprej svobodno izražaš. Ob tebi si on svojo jezo upa svobodno izražati. To pa zato, ker se te ne boji, da bi ga zavrgla, ker ima v tebe zaupanje in čuti do tebe ljubezen. Hkrati pa ta njegov izbruh jeze, ki ga pokaže doma deluje nanj terapevtsko. V bistvu se s tem sam zdravi, ker to mora udariti ven, saj je že leta in leta zatrto in se v njem non stop nabira in če tega ne bi izražal, bi že znorel. Zato tudi noče slišati za kakšno pomoč od zunaj, psihiatra ali kaj podobnega, saj se boji, da bi jo moral potem svojo jezo še bolj skriti za zaslon.

Če si mu pripravljena pomagati in ga resnično ljubiš, ti predlagam, da skupaj prebereta omenjeno knjigo in potem mu boš morala z vso svojo potrpežljivostjo in ljubeznijo dajati materinsko ljubezen in varnost (ki bi jo moral dobivati že kot dojenček od svoje matere) in čustveno oporo. Morala ga boš razumeti, razumeti te njegove izpade jeze. In kot tretje mu boš morala pokazati, da se mu tak način reagiranja, kot ga ima sedaj do ljudi, ki ga razjezijo ne splača. Kajti s tem uničuje samo samega sebe in vajino življenje.

Seveda te ima rad, najraje na svetu, govori resnico. Saj mu ti daješ ljubezen, ki je kot otrok ni prejel od svojih staršev. In zato bi najbrž v resnici storil samomor, če bi ga zapustila, saj bi ga s tem, ko bi ga zapustila, v resnici zapustila še ti - edina, ki mu daješ ljubezen. Vse življenje se je bal, da bi ga starši zapustili, potem bi ga pa še ti. 


Naceloma se strinjam z napisanim, vendar me skrbi se nekaj kar je napisala Anonimna, a kar ne govori v prid temu, da so custva njenega moza do nje take narave, da bi jim lahko rekli ljubezen. In sicer Anonimna je zapisala :
"Ko je miren se samo smeji,ko se spomni kaj je delav v svoji jezi.Meni pa to ni smešno,saj sva prišla tako daleč,da me ne upošteva pri nobeni odločitvi.Vpraša me za moje mnenje,vendar naredi po svoje.Če hočem komu karkoli povedati,me že vnaprej poduči,kaj bom rekla in kako.Počutim se,kot da sem nesposobna za vse.Najhujše pa je,kadar kdo pride,takrat se obnaša,kot da sem najboljši človek in da me ima neskončno rad.Takrat bi najraje zavpila in povedala vso resnico."

Moz je popolnoma podrejen in pasiven. Anonimno "prevzgaja" v popolnoma podrejeno in pasivno. Kaksen odnos do njega, taksen odnos kot preslikava do njegove zene. Zadnji boldani odstavek je zelo zgovoren. Iz napisanega izhaja, da Anonimna ni v poziciji, da bi skupaj z mozem resevala njegove tezave, ne da bi pred tem v relaciji z njim resila medsebojni odnos - spostovanje do nje, zaupanje kaj, kako, komu bo rekla, vzroki da njegovo obnasanje "kot da sem najboljši človek in da me ima neskončno rad" sprejema kot laz/hinavscino/sprenevedanje in bi ob tem najraje zavpila resnico..... Vsekakor jo potrebuje, vendar je vprasanje koliko je v tem odnosu zares ljubezni. In koliko je zaupanja in spostovanja, da bi njene napore, besede, zelje in "navodila" zares resno jemal.

O zapuscanju: Vsak od nas ve koliko zmore in koliko je pripravljen zrtvovati za drugega. Biti nekomu "custvena bergla" in biti z nekom, da bi ta nekdo lahko sam s seboj zivel ni nekaj kar bi "normalnemu"cloveku izpolnilo zivljenje, posebno, ko se le ta v taksnem odnosu slabo pocuti. Clovek pri 40 se zaveda kaj pocne. To, da se samo smeji ko se spomni kaj je pocel v afektu in ignorira pocutje svoje zene ob tem (posebej ko se to pojavlja samo v zadnjih letih zakona) bolj govori o tem, da se je sele po dolocenem casu zakonskega/skupnega zivljenja ta clovek zacutil dovolj 'zasidranega' v njenem zivljenju oz drugace receno, dovolj varno, da je razkril svoj pravi obraz. Kaj mu je dalo varnost? Zaupanje, spostovanje, ljubezen.. ali njeno sprejemanje poducenih komu kdaj kaj reci.. skratka njeno podrejanje in obcutek, da jo bo ne glede na njegove izbruhe lahko zadrzal tam kjer je in tako kot je.

(odgovor članu Sita)
Neposredna povezava do sporočila: 24
   RE: je to normalno?
19.11.2006 23:56:15   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: Misek

IZVIRNO SPOROČILO: Sita
Tvoj mož pa kot izgleda izvira iz družine, kjer je bila njegova jeza prepovedano čustvo. Videti je, po tvojem opisu sodeč, da ni imel dovolj ljubezni, da so ga imeli za grešnega kozla, ki je bil zmeraj kriv vsega, da ga ni nihče razumel in svoje jeze, ki se je nenehno nabirala v njem, ni smel izražati. Če bi jo zražal, je nekako čutil, da bi ga zavrgli - to pa je najhujši strah, ki ga lahko otrok doživi. Zato se je bal in se še boji postaviti zase. Čeprav v odraslem telesu, se še zmeraj počuti kot otrok zaradi nenehnega zatiranja. In zato svoje jeze nikakor ne more preobraziti. Preobraziš jo lahko šele takrat, ko jo lahko najprej svobodno izražaš. Ob tebi si on svojo jezo upa svobodno izražati. To pa zato, ker se te ne boji, da bi ga zavrgla, ker ima v tebe zaupanje in čuti do tebe ljubezen. Hkrati pa ta njegov izbruh jeze, ki ga pokaže doma deluje nanj terapevtsko. V bistvu se s tem sam zdravi, ker to mora udariti ven, saj je že leta in leta zatrto in se v njem non stop nabira in če tega ne bi izražal, bi že znorel. Zato tudi noče slišati za kakšno pomoč od zunaj, psihiatra ali kaj podobnega, saj se boji, da bi jo moral potem svojo jezo še bolj skriti za zaslon.

Če si mu pripravljena pomagati in ga resnično ljubiš, ti predlagam, da skupaj prebereta omenjeno knjigo in potem mu boš morala z vso svojo potrpežljivostjo in ljubeznijo dajati materinsko ljubezen in varnost (ki bi jo moral dobivati že kot dojenček od svoje matere) in čustveno oporo. Morala ga boš razumeti, razumeti te njegove izpade jeze. In kot tretje mu boš morala pokazati, da se mu tak način reagiranja, kot ga ima sedaj do ljudi, ki ga razjezijo ne splača. Kajti s tem uničuje samo samega sebe in vajino življenje.

Seveda te ima rad, najraje na svetu, govori resnico. Saj mu ti daješ ljubezen, ki je kot otrok ni prejel od svojih staršev. In zato bi najbrž v resnici storil samomor, če bi ga zapustila, saj bi ga s tem, ko bi ga zapustila, v resnici zapustila še ti - edina, ki mu daješ ljubezen. Vse življenje se je bal, da bi ga starši zapustili, potem bi ga pa še ti. 


Naceloma se strinjam z napisanim, vendar me skrbi se nekaj kar je napisala Anonimna, a kar ne govori v prid temu, da so custva njenega moza do nje take narave, da bi jim lahko rekli ljubezen. In sicer Anonimna je zapisala :
"Ko je miren se samo smeji,ko se spomni kaj je delav v svoji jezi.Meni pa to ni smešno,saj sva prišla tako daleč,da me ne upošteva pri nobeni odločitvi.Vpraša me za moje mnenje,vendar naredi po svoje.Če hočem komu karkoli povedati,me že vnaprej poduči,kaj bom rekla in kako.Počutim se,kot da sem nesposobna za vse.Najhujše pa je,kadar kdo pride,takrat se obnaša,kot da sem najboljši človek in da me ima neskončno rad.Takrat bi najraje zavpila in povedala vso resnico."

Moz je popolnoma podrejen in pasiven. Anonimno "prevzgaja" v popolnoma podrejeno in pasivno. Kaksen odnos do njega, taksen odnos kot preslikava do njegove zene. Zadnji boldani odstavek je zelo zgovoren. Iz napisanega izhaja, da Anonimna ni v poziciji, da bi skupaj z mozem resevala njegove tezave, ne da bi pred tem v relaciji z njim resila medsebojni odnos - spostovanje do nje, zaupanje kaj, kako, komu bo rekla, vzroki da njegovo obnasanje "kot da sem najboljši človek in da me ima neskončno rad" sprejema kot laz/hinavscino/sprenevedanje in bi ob tem najraje zavpila resnico..... Vsekakor jo potrebuje, vendar je vprasanje koliko je v tem odnosu zares ljubezni. In koliko je zaupanja in spostovanja, da bi njene napore, besede, zelje in "navodila" zares resno jemal.

O zapuscanju: Vsak od nas ve koliko zmore in koliko je pripravljen zrtvovati za drugega. Biti nekomu "custvena bergla" in biti z nekom, da bi ta nekdo lahko sam s seboj zivel ni nekaj kar bi "normalnemu"cloveku izpolnilo zivljenje, posebno, ko se le ta v taksnem odnosu slabo pocuti. Clovek pri 40 se zaveda kaj pocne. To, da se samo smeji ko se spomni kaj je pocel v afektu in ignorira pocutje svoje zene ob tem (posebej ko se to pojavlja samo v zadnjih letih zakona) bolj govori o tem, da se je sele po dolocenem casu zakonskega/skupnega zivljenja ta clovek zacutil dovolj 'zasidranega' v njenem zivljenju oz drugace receno, dovolj varno, da je razkril svoj pravi obraz. Kaj mu je dalo varnost? Zaupanje, spostovanje, ljubezen.. ali njeno sprejemanje poducenih komu kdaj kaj reci.. skratka njeno podrejanje in obcutek, da jo bo ne glede na njegove izbruhe lahko zadrzal tam kjer je in tako kot je.




Ma zakon si miška ejj...že po drugem odstavku sem nehala brat, ker ni bilo treba več...user posted image user posted image user posted image

ma kaj drek...sem vse prebrala, nisem mogla da ne bi, še bolj ti user posted image user posted image user posted image user posted image


< Sporočilo je popravil nivess -- 20.11.2006 0:01:58 >

(odgovor članu Misek)
  Neposredna povezava do sporočila: 25
Stran:   [1] 2   Naslednja stran >   >>
Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





Kako povečati možnosti za zanositev
To so načini za hitrejšo zanositev - spremljanje plodnih dni, zdrav življenjski slog in redni spolni odnosi. Ob težavah ...
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
To so najbolj redka otroška imena
Med izumirajočimi imeni so po našem mnenju čudovita imena tudi za sodobne novorojenčke. Katera imena vse bolj izginjajo ...
Učenje skozi igro: Zakaj je igra najboljša...
Učenje skozi igro omogoča otrokom naraven razvoj, izboljšuje njihove kognitivne, socialne in čustvene veščine. Otroci se...
Zdravo prehranjevanje se začne že v vrtcu
Marjeta Podpečan, odgovorna za prehrano predšolskih otrok v zavodu Kranjski vrtci, nam je pojasnila, zakaj pogosto vklju...




Risanke.
пеперутка16

So vaši otroci gledali (gledajo) risanke kot so Teenage Mutant Ninja Turtles, Yu Gi Oh, Pokemon ... in zaradi njih postali nasilni?