|
Sita -> RE: je to normalno? (19.11.2006 16:24:25)
|
Ravno zdaj berem čudovito psihološko knjigo DRUŽINE IN KAKO V NJIH PREŽIVETI (avtorja: R. Skynner, J. Cleese), ki jo vsem toplo priporočam.
Priporočam jo tudi tebi, da jo prebereš oziroma, še bolje, da jo z možem skupaj prebereta.
Ta knjiga govori o tem, da ima skoraj vsaka družina čustva, ki jih je dovoljeno izražati oziroma so zaželjena in prepovedana oziroma tako imenovana slaba čustva, ki jih ni dovoljeno izražati in jih zato vsak član družine spravi za svoj zaslon (se pravi - jih prekriva, da ne bi bil zavržen oziroma izločen iz družine). Ta slaba čustva zatira, zato se nikoli ne morejo preobraziti v pozitivna, ampak udarijo ven drugje.
Vse to pa izvira že iz našega najzgodnejšega otroštva. Predvsem iz odnosa matere do otroka. To ne pomeni, da je vsega kriva mati, saj je bila tudi mati tako vzgojena in tudi ona ni imela dovolj čustvene opore in razumevanja v svojih najnežnejših letih.
Torej, v družinah, kjer je veliko ljubezni in je jeza dovoljena, torej jo otrok lahko izraža, ko je jezen, se otrok ob svojem izbruhu jeze počuti varnega, brez občutka krivde. Ker ga starši podpirajo in mu pomagajo, se jo bo otrok slej ko prej naučil obvladovati. Torej ne bo jo skril za nek zaslon in je tudi ne bo stresal naokoli, vendar bo postopoma svojo jezo razumel in razumel, zakaj je sploh do nje prišlo in počasi je sploh ne bo več čutil.
V družinah, kjer je izražanje jeze in besa že čista navada staršev, jo bo tako izražal tudi otrok - iz navade, zdelo se mu bo čisto ok in niti ne bo mislil na to, da lahko s takim vedenjem koga prizadane, važno, da se olajša in je potem, ko vse vrže iz sebe zopet miren. Vendar si takšni, hudo eksplozivni ljudje ponavadi dajo duška zato, da bi se jih drugi bali in jim zato ustregli. V takšne ljudi se ponavadi razvijejo otroci, ki so doumeli, da lahko s togoto in takšnim obnašanjem ustrahujejo svojo mater, da jim v strahu vse ustreže.
Tvoj mož pa kot izgleda izvira iz družine, kjer je bila njegova jeza prepovedano čustvo. Videti je, po tvojem opisu sodeč, da ni imel dovolj ljubezni, da so ga imeli za grešnega kozla, ki je bil zmeraj kriv vsega, da ga ni nihče razumel in svoje jeze, ki se je nenehno nabirala v njem, ni smel izražati. Če bi jo zražal, je nekako čutil, da bi ga zavrgli - to pa je najhujši strah, ki ga lahko otrok doživi. Zato se je bal in se še boji postaviti zase. Čeprav v odraslem telesu, se še zmeraj počuti kot otrok zaradi nenehnega zatiranja. In zato svoje jeze nikakor ne more preobraziti. Preobraziš jo lahko šele takrat, ko jo lahko najprej svobodno izražaš. Ob tebi si on svojo jezo upa svobodno izražati. To pa zato, ker se te ne boji, da bi ga zavrgla, ker ima v tebe zaupanje in čuti do tebe ljubezen. Hkrati pa ta njegov izbruh jeze, ki ga pokaže doma deluje nanj terapevtsko. V bistvu se s tem sam zdravi, ker to mora udariti ven, saj je že leta in leta zatrto in se v njem non stop nabira in če tega ne bi izražal, bi že znorel. Zato tudi noče slišati za kakšno pomoč od zunaj, psihiatra ali kaj podobnega, saj se boji, da bi jo moral potem svojo jezo še bolj skriti za zaslon.
Če si mu pripravljena pomagati in ga resnično ljubiš, ti predlagam, da skupaj prebereta omenjeno knjigo in potem mu boš morala z vso svojo potrpežljivostjo in ljubeznijo dajati materinsko ljubezen in varnost (ki bi jo moral dobivati že kot dojenček od svoje matere) in čustveno oporo. Morala ga boš razumeti, razumeti te njegove izpade jeze. In kot tretje mu boš morala pokazati, da se mu tak način reagiranja, kot ga ima sedaj do ljudi, ki ga razjezijo ne splača. Kajti s tem uničuje samo samega sebe in vajino življenje. Sprva se izogibajta njegovim staršem, ki ga razjezijo. Premisli naj, zakaj bi se še zmeraj bal zavrnitve staršev. Kaj pa potem, če ga zavrnejo in izločijo? Zdaj ima svoje življenje s teboj in tisto, kar oni pravijo ali se nad njim znašajo, nima nobene vrednosti več. To je očetov problem, če vpije nanj, ne več njegov. On je odrasel, odgovoren človek in zanj je pomembna le tvoja ljubezen, ljubezen, ki mu jo ti daješ. Seveda se bo moral soočiti s tem, da starši niso več vsemogočni (kot se zdijo vsakemu otroku) in nezmotljivi in da so imeli in imajo probleme sami s seboj, zato so takšni. Gotovo ga ljubijo na nek sprevržen način, vendar drugače nikoli niso znali in ne znajo, ker tudi sami niso prejeli ljubezni in so zaostali na neki točki svojega razvoja.
Ko bo to sprejel, se bo najbrž ob tvoji podpori zagotovo pripravljen postaviti zase.
Predlagam še, da mu izdelaj lutko, ki bo predstavljala njegovega očeta in jo zmeraj, ko bo jezen pošteno namaha. Ali pa naj ima kak hobi ali šport, kamor se lahko zateče v trenutku jeze. Vsekakor je pa ne sme zatirati in mu stoj ob strani, ko bo jezen, ne se bat.
Seveda te ima rad, najraje na svetu, govori resnico. Saj mu ti daješ ljubezen, ki je kot otrok ni prejel od svojih staršev. In zato bi najbrž v resnici storil samomor, če bi ga zapustila, saj bi ga s tem, ko bi ga zapustila, v resnici zapustila še ti - edina, ki mu daješ ljubezen. Vse življenje se je bal, da bi ga starši zapustili, potem bi ga pa še ti. Jaz ga povsem razumem. Vede se kot otrok, ki je neznansko lačen ljubezni in te stalno prosi za podporo in pomoč. Tu ne gre za izsiljevanje s samomorom, ampak za klic na pomoč človeka, ki ni bil nikoli deležen ljubezni, čustvene opore, razumevanja, pa še jezo je moral skrivati povrhu. Seveda je pa najlažje, če se s tem ne ukvarjamo in zapustimo takšnega človeka in si rečemo: "Sam je kriv, jaz nimam nič pri tem."
Vendar kakorkoli že, to ni neka huda psihična motnja - no je, vendar pa ni neozdravljiva. Potrebno bo veliko skupnega dela in vsekakor zaenkrat odmislita otroke, predstavlja pa to za vaju oba velik življenjski izziv in veliko osebnostno rast.
Ko bosta knjigo prebrala, bosta prišla do marsikaterih spoznanj in bo mogoče celo želel, da skupaj poiščeta kakšnega psihoterapevta.
Seveda je veliko odvisno od tebe, predvsem to, ali si pripravljena svoje življenje posvetit temu, da popraviš napake, ki mu jih je prizadejala njegova družina, kajti potrebno bo veliko tvoje ljubezni in potrpežljivosti in vztrajnosti in tudi od tega, če si prpravljena spoznati samo sebe in tako tudi, kaj imaš ti za zaslonom. Skoraj vsak ima nekaj za zalonom: torej nekaj, česar se sramuje drugim pokazat ali česa ne odobrava sam, ker tega bodisi ne odobrava družba ali splošna morala. Ali imamo za zaslonom ljubosumje, jezo, posesivnost, sovraštvo ali zavist .... in vse to lahko preobrazimo, a seveda ne tako, da še naprej skrivamo pred drugimi in samim seboj, pač pa da se z vsem tem soočimo, pogledamo stvar naravnost v oči, pri čemer brez dvoma trpimo, to izrazimo tako, da nikogar ne prizadanemo in se zavemo, da to čustvo nismo mi in nima veze z nami in šele potem ga lahko zavržemo. Brez odpovedi, brez skrivanja, preprosto odpade, ker ga ne rabimo več.
Srečno!
|
|
|
|