nejcko
|
Jaz se popolnoma strinjam z BaguSko - človek si vedno želi tisto, česar sam ni imel, in ponavadi nam res ni nič prav.
Jaz imam brata, s katerim imava bolj hladen odnos in sva si karakterno tako zelo različna, da bi človek težko verjel, da prihajava iz istega gnezda. Meni je zelo žal, da je temu tako, sploh, ker je v zadnjih letih prihajalo do takih čudnih scen, da je za zjokat .
Mi pa nikoli ni žal, da imam brata, žal mi je edino, da nimam še kakšnega brata ali sestre več, predvsem pa se, odkar vem, sprašujem, kako bi bilo, če bi bilo mojemu "dvojčku" usojeno živeti.
Drugače pa se mi na splošno zdi tole spraševanje o plusih in minusih enega ali več otrok popolnoma nesmiselno. Ok, nekaj povsem drugega je, če na to vprašanje gledaš iz Zarinega vidika, ampak vse tole spraševanje, ali bom sposoben imeti vse enako rad, ali bo prvi kaj prikrajšan, kako ste se počutili vi kot (ne)edinec ...
Vsak človek je individuum zase in tako določene situacije različno vplivajo na različne ljudi - ni nekega enotnega recepta, ker je tukaj toliko faktorjev vmes. Jaz bi se npr. s svojim bratom lahko krasno razumela, če:
- bi bil on moja sestra
- bi bila jaz m. spola
- bi bil on kaj drugega po horoskopu
- bi bila jaz kaj drugega po horoskopu
- bi bila starostna razlika večja/manjša
- bi bila otroka drugih staršev
- bi živela v Indiji ali Ameriki ali ...
- bi imela še kakšnega brata ali sesto ....
... ma tisoč in tisoč malenkosti bi lahko bilo, pa bi se midva oba počutila čisto drugače, morda bolje, morda še slabše.
Starši pa ... jaz verjamem, da nas večina brezpogojno ljubi svoje otroke (enega ali dva ali pa 10), a naša ljubezen do vsakega posameznika je edinstvena, tako kot so edinstveni tudi oni sami. Povsem enakega odnosa do njih ne moremo gojiti, morda dokler so majhni, ko pa se osebnostno razvijejo, je pa vprašanje.
Če se jaz z nekim snobovskim tipom človeka na splošno ne ujamem, se v tem ne bom ujela niti z lasnim otrokom, pa pika. Skušala bom pač to različnost med nama preseči - a gotovo se bom osebnostno bolj ujela s tistim otrokom, ki bo bolj umetniške ali filozofske duše . Verjamem, da mi bo lahko kdo očital, da obeh nimam enako rada - a ni point v tem - oba imam rada, le vsakega na svoj način.
Dejstvo je, da vi kot starš v nobenem primeru ne morete vedeti, kako se bo vaš otrok počutil kot (ne)edinec, kako se bo počutil zaradi tega čez nekaj let. Mogoče bo to ustrezalo njegovi osebnosti, lahko pa da ne. A tukaj ima prste vmes usoda, če lahko temu tako rečemo - otroku podarimo življenje ... vse ostalo uide našemu nadzoru.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
itak pa sem si zelela se enega brata, po moznosti starejsega 
). Cisto kontra meni, ki se zraven nje pocutim, ko en dec
od vseh treh, ampak smo se vedno oboževali in ščitili drug drugega. Ne morem si predstavljat življenja brez brata in sestre. Vsakič ko se vidimo nama s sestro da brat lubčeka v pozdrav in nasvidenje, tak smo vzgojeni vsi. Moj pa ima s svojo sestro ful hladen odnos, no saj nista skregana samo tak poredko se slišita. Pa vedno jo on more klicarit in spraševat kak je. 
