|
Anonimen -> RE: Na robu obupa (1.10.2006 6:39:11)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Berem vaše odgovore, v vsakem je zrno resnice. Razmišljam, pišem v zvezek, da bom jutri prebrala s spočito glavo. Ne gre mi. Žalostna sem, obupana, kar odšla bi nekam. Misli je preveč, pameti premalo. Vem, da mi noben psihiater ne bo dal odgovorov na vprašanje, kako srečno živeti. Oni poslušajo, zapisujejo, poslušajo. Receptov ne dajejo. Bližina srca nas naredi srečne, ne psihiater. Ne vem, slab človek moram biti, da se mi to dogaja, druge razlage ni...
Jasno, da te on ne bo osrečil, niti ne bo dovolj, če boš šla k njemu in bo to odpravilo tvojo težavo. Bistvo terapevta ni v tem. Kot sem že rekel, kolikor vidim nisi prebrala moj post, drugače bi povedala še kaj več o tebi in partnerju, v tebi zija ena praznina zaradi nekih črnih pack na tvoji duši katere si verjetno nekje potlačila ali pa se jih kratko malo ne zavedaš. Bistvo strokovne pomoči je v tem, da izdaš svojo težavo, že tu si na dobri poti, da rešiš problem. Prvo, priznaj sebi, potem se zaveš, da nisi na pravi poti in da bi rada to spremenila. Če zavračaš pomoč potem verjetno še nisi ravno zrela za spremembo, očitno ti takšno stanje odgovarja! TI ODGOVARJA, da nimaš ljubeznbi do sebe, otroka, partnerja? Če ne potem sprejmi nasvet in pojdi!!! Dal ti bo možnost pogleda na situacijo iz nekih drugih zornih kotov, pomagal ti bo da boš neke svoje strahove spoznala, odkrila, videla iz drugega zornega kota. Sam sem imel ves čas odgovor pred nosom pa ga nisem videl, dovolj mi je bilo par uric posvetovanja, da sem po desetih letih nekatere svtari spregledal, da še sam nisem mogel verjeti kako enostavno je pravzaprav vse skupaj. Veš, včasih smo sami sebe največja ovira pri poti do lastne sreče. Naj ti povem nekaj kar mi je rekel moj terapevt:"Po vsem tem kar sem videl v svoji praksi, doživljate minimalno nelagodje!" In sem razmišljal, koliko smo ljudje pravzaprav nezreli in razvajeni, da je to obup!
|
|
|
|