RE: Na robu obupa

RE: Na robu obupa (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi

Sporočilo

Anonimen -> RE: Na robu obupa (24.9.2006 22:32:19)
IZVIRNO SPOROČILO: petja Veliko boš pa morala delati tudi na vajinem odnosu, tvoj bo moral dojeti, kaj se dogaja s tabo. Vem. A mi ne uspeva. Enostavno me ne sliši. Vsaka debata se konča s tem, da ni tako kot občutim, naj bom raje tiho, da me ima rad in da sem najboljši človek na svetu. Bega me to, naj bom tiho in da sem najboljši človek. Žal se tako ne počutim, kot najboljši človek. Toliko stvari je v meni, s katerimi težko živim ali sploh ne morem....a težko je pred svojimi bližnjimi skrivati samega sebe, svoje občutke, biti tiho....

petja -> RE: Na robu obupa (24.9.2006 22:37:55)
Saj ti pravim, poišči strokovno pomoč in naj gre s tabo. Bo res lažje razumel. Ostali družinski člani naj pa malo počakajo. Ko bosta opravila pogovor s psihiatrom jim lahko tvoj razloži kako in kaj. Ti se pa izogibaj teh kontaktov, dokler ne boš bolje in se boš lahko bolj razumsko soočala s problemi. Ampak menim, da tvoj dragi le ni tako grozen kot misliš, ampak ti zdaj ves svoj gnev zlivaš na njega. Sem delala isto napako! On misli, da ti pomaga, ko ti reče, da si najboljši človek na svetu. Ker ti si mu ravnokar rekla, da se počutiš kot najbolj grozen človek na svetu in potem meni, da hočeš slišati ravno obratno. Moški pač [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Glej, jutri je ponedeljek, nov delovni dan, nov teden, pa mogoče tudi dober dan, da ti znova začneš svoje življenje? Mislim, da dolguješ svojemu otroku in partnerju vsaj toliko, da poskusiš.

Anonimen -> RE: Na robu obupa (24.9.2006 22:38:10)
Hvala, da me berete [sm=smiley31.gif]. Težko je.....in takoj lažje, ko gredo besede iz glave. Antidepresivov ne bi želela, ker ne odpravljajo vzrokov. Kje deluje kakšna skupina za pomoč, pogovor? In še enkrat hvala [sm=smiley31.gif]

petja -> RE: Na robu obupa (24.9.2006 22:40:53)
Jaz sem se obrnila kar na PHP (psihiatrična hitra pomoč) v Ljubljani (mislim, da spada pod Klinični center), potem ti bodo pa oni svetovali naprej, na koga se obrniti. Jaz sem naletela na super psihiatrinjo.

mayflower -> RE: Na robu obupa (24.9.2006 22:44:00)
Anonimna. Ti se kar pogumno izkašljaj, če lohk pomagamo, veš, da bomo. Ne misli zdej na antidepresive. Zdej misli na pomoč, ki jo rabiš. Po moje je najbolje, da se oglasiš pri svojem zdravniku, tam boš verjetno tud našla info o skupinah za samopomoč. Mogoče lohk tud pediatrinja pomaga (vsaj naša vem da zna napotit človeka na prave naslove). Jst sem dost info dobila že pred nosečnostjo v materinski šoli: razne zgibanke, noter pa tudi telefonske številke. V tem trenutku je pomembno, da poiščeš pomoč. To ni nič sramotnega.... Je nujnost. Žal se tega premalo zavedamo. Na srečo si sama spoznala, da jo potrebuješ. Zdej pa lahko noč, pa pogumno začni nov teden.

karmy -> RE: Na robu obupa (24.9.2006 22:47:03)
anonimna ti ne rabiš antidepresivov..rabiš poštene pogovore... oz. da spraviš ven tisto kar tiščiš notri... kakšna psihiatrinja bi pomagala.... ker nekatere stvari ki so bolj osebne ne pašejo na forum in sploh na net ne.... tako da se kar pojdi z njo ornk pogovort.. verjem da se boš veliko bol počutla

Andra -> RE: Na robu obupa (24.9.2006 22:53:30)
Draga anonimna, vem da prestajaš eno najtežjih obdobij v svojem življenju. Želim ti le to, da ti prekriža pot pravi človek, ki ti bo znal prisluhniti, saj to v tem trenutku najbolj potrebuješ. S pogovorom bo marsikateri problem izginil in odprle se ti bodo popolnoma nove poti. Upam, da na eni od teh poti prideš do spoznanja, da je življenje z malim otrokom izredno lepo. Še malo in tudi to malo detece te bo znalo zelo lepo poslušat...

mamči -> RE: Na robu obupa (24.9.2006 23:17:39)
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen Skrbi zanj. Drži se dogovorjenega. Name je pozabil, ne sliši me....da ni vse v debelem nasmešku v fotoaparatu in fancy vozičku. Vsak dan mislim na to, kako naj se sestavim skupaj, vsak dan poskuša razum prelisičiti čustva. Vsak dan, vsako minuto....a čustva so huda reč, ni lahko z njimi, še posebej, če si tako hudičevo odkrit z njim..... Vse se da pomesti pod preprogo, na novo pobarvati fasado. Ampak z gnilobo v sebi je težko živeti. Za druge se da, za sebe ne. Ni problem v otroku. Mogoče je problem v tem, da ti veš da ga nisi želela, oče se drži dogovorjenega...ti si pa "obvisela" nekje od zadaj oz. se tako počutiš. Nemočno, na nek način pretentano, otroka si morda niti ne dovoliš na nek način "lastiti", partner pa ti izkazuje posledično manj pozornosti, ker je njegova pozornost usmerjena k otroku. Torej se ne počutiš soudeleženo, na nek način se niti nisi nisi želela udeležit, mogoče po drugi strani pa bi rada in pričakuješ vsaj malo pobude od partnerja, ki pa ne ve kaj se dogaja, dokler mu na nek njemu logičen način ne dopoveš. To so razprtije in nerazumevanja višje stopnje, ki jih boste lahko rešili samo kot družina, ali pa v najslabšem primeru ti sama. Mogoče sem napisala brez repa in glave...moje razmišljanje pač. Otrok je seveda na sredini kaosa. Pogovori se z nakom, ki ti bo znal pomagat. Res. Nekdo, ki ve kako in kaj. Če te boli zob tud greš k zobarju in ne okulistu. Vso srečo !

Anonimen -> RE: Na robu obupa (24.9.2006 23:26:36)
poporodna depresija pri otrokovem 18. mesecu? Halo!!! Če bi bila to poporodna depresija, bi že zdavnaj bila oba (otrok in mati) ali mrtva ali pa vsaj eden od njiju na psihiatriji. To je narobe: Partner posveča preveč pozornosti otroku in premalo tebi. Res je, potrebuješ strokovno pomoč, ampak da se ozdraviš ljubosumnosti, saj otroka nisi hotela, hotel ga je partner.

nejcko -> RE: Na robu obupa (24.9.2006 23:46:29)
http://www.nebojse.si/portal/index.php Obrni se na tale naslov - lahko na forum, ali direktno na psihiatra, imaš pa tudi naslove psihoterapevtov in celo zdravilcev iz cele Slovenije. Tukaj te ne bo nihče grajal. Čim prej poišči pomoč!!! Srečno[sm=rozica.gif]

nejcko -> RE: Na robu obupa (24.9.2006 23:54:42)
IZVIRNO SPOROČILO: raho poporodna depresija pri otrokovem 18. mesecu? Halo!!! Posledice Dolgotrajna in nezdravljena poporodna depresija ima več dolgoročnih neugodnih posledic. Slabo vpliva na duševno zdravje ženske in depresivna simptomatika se lahko vleče več let Raho, še enkrat preberi tekst o poporodni depresiji na 1. strani, ki ga je prilepila nati. Sem ti pa bistvo že skopirala[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]

muza -> RE: Na robu obupa (25.9.2006 0:19:49)
........podarjam ti[sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif]................, to je vse kar trenutno rabiš. Antidepresivi delujejo drugače in ne najboljše za tvoje že tako jokajoče srce. Vse se bo uredilo, le ne ukrepaj in ne stori ničesar, dokler misli v glavi ne nehajo kipeti in begati in dokler ne najdejo pravega mesta! Mislim, da ni res, da ne maraš otroka. Imaš ga neskončno rada, vendar se bojiš priznati. Čutiš kot lastno prevaro, ker si si pred njegovim rojstvom zatrjevala, da si otroka ne želiš, sedaj pa se vriva neko nepoznano čustvo - Ljubezen. Nisi prepričana, če si sploh kos tako pomembni in zahtevni nalogi. Sprosti se, nehaj se upirati, pusti prosto pot nalogi brezpogojne ljubezni in sreči, ki te je obiskala!!! Ko boš to spoznala in sprejela, da si z rojstvom otroka postala neizmerno bogata, se bosta tvoje telo in duša prerodila. In z nasmehom se boš spominjala dni, ko si se dotaknila dna. Odziv na tvojo temo je ogromen, vse kar si napisala in kar so ti napisli drugi po svoje drži, mislim pa, da vsemu sploh ni vzrok otrok, ampak odnosi iz preteklosti, ko so te npr. starši in drugi podcenjevali, te niso jemali resno, ko si jim želela kaj povedati, so ostajali gluhi, rabila si pozornost in pomoč, pa jih to ni zanimalo.,........ker si vse delala narobe in si bila premlada, da bi kaj razumela. Se motim? Ti si se nekako prebila skozi leta, rane pa so ostale. Vedi, da si z namenom na tem svetu in da se ti je otrok zgodil z namenom, prav ta prav tebi! Zmoreš in znaš, zato le pogumno!!! Objemi to majceno bitjece, ki te neizmerno potrebuje. Neštetokrat premlej v svoji glavi stavke, ki ti nenehno polnijo misli, in ko boš že obupala in se zlomljena predala, takrat se bo zgodilo bistvo in čudežno se ti po pot odprla v pravo smer. Vse vzemi za dobro in kot bogato izkušnjo. Pusti ljudem, da se ti približajo in ti pomagajo. Drži se!!!

Anonimen -> RE: Na robu obupa (25.9.2006 5:52:06)
Anonimna, po napisanem sodeč smatram da si zelo brihtna. OK, nočeš antidepresivov, smatraš da ne odpravljajo srž problema in tako je tudi prav. Si pripravljen stopiti do kakšnega terapevta? Če ne druga to deluje zelo podobno tukajšnji izpovedi, le da tam vseeno dobiš bolj kompetenten odgovor, ki definitivno vodi k bolj konstruktivnemu dialogu. Me veseli, da ti pomaga že samo to da si spravila iz sebe. Sedaj pa čisto zares. Kaj ko bi ti povedala malo več o sebi in tvojem partnerju. Tvoje nezadovojstvo je eskaliralo na nečem kar je najbolj nedolžno in za vse najmanj krivo - otroku. Kolikor vidim se v tvojem otroku zrcalijo nerešene stvari v tvoji duši, ki jih pravzprav moraš poiskati nekje drugje. Ti si ga nosila pod srcem celih devet mesecev, ti si mu podarila to življenje, zato si zaslužiš da te to majhno bitjece enega lepega dne ljubi in ti ljubiš njega bolj kot kogarkoli na svetu. Ampak še prej najdi tisto izgubljeno ljubezen do sebe. Dolžna si sebi! Nenazadnje tudi tvojemu majhnemu srčku, ki ga, verjamem da tudi ti to veš, nekje globoko v sebi neizmerno ljubiš. ** od sebe tisto kar ti preprečuje pot do tvojega otročka, ** vse in vsakogar, ki ti stoji na poti, da bi svojo ljubezen podarila, ker, ni ga lepšega občutka, ko enega dne požanješ zasejano. Ljubezen ti bo vrnjena, tvoje edino zlato, te bo obsijalo kakor sonček, ko si ga neizmerno želiš. Dolžna si to sebi, čas je da te nekdo začne ljubiti... Tudi mi te ljubimo in ne izgubi vere v sebe, v otroka, v ljubezen. GLAVO GOR!!! Piši, govori, kriči, vrzi to iz sebe!

srki -> RE: Na robu obupa (25.9.2006 7:05:36)
Vse, kar lahko ta moment napišem je, da se mi je ob prebiranju tvoje zgode otrok tako zasmilil, da bi ga šla najrajši iskat in ga vzela k sebi, ter mu bila mati namesto tebe. Res je, aninimna je naredila prvi korak, ko se je tule izpovedala. Ampak, jaz bom vseeno malo kruta in rekla, da je bilo na to mislit malo prej. In ne vem, če je to poporodna depresija. Anonimna si ni otroka želela že odkar je izvedela, da noče otroka. In to začetno sovraštvo jo je pripeljalo, kamor jo je. Upam, da ima otročiček zelo skrbnega očka in ga ima le-ta neizmerno rad. Anonimna, ti pa poišči pomoč. Ne vem, kako lahko mati sovraži svojega otroka! In ta sovraštvo čuti že, ko ga nosi v sebi, potem pa se vse samo še stopnjuje. Res, pomoč strokovnjakov ti bo zelo pomagala in upam, da boš nekoč lahko spoznala, kako lepo je biti mati in kakšno krivico si pravzaprav naredila otroku. Nikoli ni prepozno, zato le pogumno!

fuzzy -> RE: Na robu obupa (25.9.2006 7:32:20)
Anonimna, naredi tako kot ti je svetovala Petja in se potem odloči, kako naprej. Antidepresivi ali ne - to je popolnoma tvoja odločitev, dejstvo pa je, da takole ne boš mogla več dolgo voziti. In takile pogovori kot jih omenjajo tule (s prijateljicami itd) tudi pomagajo samo do določene mere. Strokovnjak ve, kakšna vprašanja ti mora zastaviti in kaj konkretno tvoji odgovori pomenijo in ti zna nuditi veliko boljšo pomoč kot nekdo, ki te lahko samo posluša. Poporodna depresija se lahko zgodi vsakemu in to nima veze s tem ali je bil otrok zaželjen ali ne. Bodi pa vztrajna pri svoji osebni zdravnici, da ti bo dala napotnico. Moja prijateljica je imela poporodno depresijo (diagnosticirano) in je prvih par mesecev sploh nihče ni jemal resno, celo osebna zdravnica ji je rekla, naj ne pretirava, da tako hudo pa gotovo ni. In tako je bilo zaradi čakanja potrebno daljše zdravljenje namesto pogovora (kot je omenila Petja, ki je bila, hvala bogu, pametna in je pomoč poiskala TAKOJ). Sem pa vesela, da si o svoji bolečini spregovorila, saj je to prvi korak na poti k iskanju rešitve [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image] Škoda, da si tvoji domači zatiskajo oči, ampak je tudi logično - vsak raje verjame, da ni nič in je mamica samo malce nerazpoložena, kot pa da bi bilo treba k psihiatru.

SašaR -> RE: Na robu obupa (25.9.2006 8:19:07)
Punca, premlada si za tako življenje. Vedi da te otrok potrebuje, čeprav ti mogoče misliš, da te ne. Čeprav si ga nisi želela, bi morala biti res brez srca, da ga v letu in pol ne bi vzljubila. Samo problemi nastajajo drugje. Obvezno si poišči pomoč. Lahko je le pogovor pri psihoterapevtu, psihiatru. Zberi pogum in pojdi na "zdravljenje" zaradi sebe in potem bo tvoje življenje dobilo smisel.Tvoj otrok bo kar naenkrat drugačen, lepši,... Upam da ti uspe pregnati črne misli iz glave in dokazati staršem in možu kaj si ti v resnici.

koala -> RE: Na robu obupa (25.9.2006 8:54:37)
Draga anonimna prosim. lepo prosim poišči strokovno pomoč, ker to ni sramota in ker jo potrebuješ. V prvi vrst zaradi sebe! Ne bodi tiho, govori, govori,govori o svojih čustvih, strahovih,... Tudi tukaj, če želiš me lahko kontaktiraš tudi privat, z veseljem te bom "poslušala". Predvsem pa ne odlašaj in stopi v kontakt z psihiatrom, oni ti zanjo pomagati. Nisi sama! Mislim nate in tvojo družino.[sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif]

marjetka -> RE: Na robu obupa (25.9.2006 9:00:53)
Danes bom pa jst anonimna. Depresivna ali ne? No ne vem, jaz ne mislim da smo vse rojene mamice, ene si otroka želimo druge pač ne, pa s tem ni nič narobe. Otrok te utesnuje ker ti je spremenil način življenja, morda je rešitev da večjo skrb za otroka prepustiš dragemu in se poskusi posvetiti sebi. Najbolj od vsega pa potrebuješ pogovor, mogoče je najbolje da z nekom ki ti je tuj, vendar vem da je težko najti nekoga ki bi te razmel. Samomor? Se mi ne zdi rešitev, verjetno zato ker sm bila otrok matere, ki je storila samomor. Stara sm bila 3 leta, se je ne spomnim. Vendar boli, še vedno, po tolikih letih. Vedno sm si želela da bi me zapustila, saj bi ji tako lahko povedala, kako boli. S takšnim dejanjem prizadeneš oz. vplivaš na življenja ogromo ljudi, zato je boljše da odideš stran kot storiš samomor. Drugače pa vedi ni ljudi brez problemov, ne sije vedno samo sonce, ni popolnih mamic, včasih vsi rabimo pomoč. Nisi slaba oseba ker te otrok utesnuje, tudi nisi edina, pač moraš najdet izhod iz te situacije,ki se ti zdi trenutno zdi brezizhodna. Pošiljam ti en [sm=smiley31.gif], za začetek potem pa čim več moči pri reševanju problemov.

marjetka -> RE: Na robu obupa (25.9.2006 9:02:54)
No pozabla bit anonimna, pa saj ni važn.

nuala -> RE: Na robu obupa (25.9.2006 9:36:17)
Najprej poišči pomoč. Za otroka pa naj, dokler se ne spraviš k sebi, skrbi nekdo drug. Tolažba da bo že bolje ni ravno na mestu!

sanasan -> RE: Na robu obupa (25.9.2006 10:18:54)
Draga anonimna! Poišči si strokovno pomoč in otroka prepusti možu, mami...! Poskrbi za oba! Razloži mu, kako se počutiš!!! Ali pa mu napiši pismo, če te noče poslušati! Šele ko boš poskrbela zase, boš lahko razmišljala o otroku ter kako naprej. Morda ne bi bilo slabo, če bi moža pripravila do tega, da gre s teboj po pomoč. Če pa ne želi, pojdi sama ali s kom, ki mu zaupaš! To kar se ti dogaja, ni sramota! Pomagaj sebi, s tem pa boš tudi svojemu otročku!!!!!! Punce, ne pritiskajte nanjo, da bo že zmogla, da bi na to morala misliti prej ipd. Ne pomaga!!! Položaj samo poslabša!!!

piščanc -> RE: Na robu obupa (25.9.2006 10:28:11)
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen Skrbi zanj. Drži se dogovorjenega. Name je pozabil, ne sliši me....da ni vse v debelem nasmešku v fotoaparatu in fancy vozičku. Vsak dan mislim na to, kako naj se sestavim skupaj, vsak dan poskuša razum prelisičiti čustva. Vsak dan, vsako minuto....a čustva so huda reč, ni lahko z njimi, še posebej, če si tako hudičevo odkrit z njim..... Vse se da pomesti pod preprogo, na novo pobarvati fasado. Ampak z gnilobo v sebi je težko živeti. Za druge se da, za sebe ne. najprej sama v sebi razjasni, kaj hočeš, šele potem bodo to vedeli tudi drugi. partner ti ne more povedati, kaj je treba narediti s tvojim življenjem, niti ne pričakuj tega od njega - saj ni princ na belem konju in ti nisi princeska v pravljici. vsak kdaj pa kdaj pade v depresijo, manj razmišljaj, kaj bi bilo in raje poglej kaj je. če ti je res hudo z otrokom in partnerjem, pa pojdi. predstvljaj si življenje brez njih in če ti je tako laže... ali pa pojdi za vikend na dopust boš potem videla kaj bolj pogrešaš - otroka in moža ali samoto. odočiti se boš morala pa sama, partner ti ne more voditi življenja, potem pa še zadovoljna nisi

Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (25.9.2006 10:56:26)
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

2 Sraki -> RE: Na robu obupa (25.9.2006 11:10:09)
Ojla, najprej [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image], ker si prišla z zadevo na dan. To je zelo velik korak, ki ga marsikdo ne zna ceniti, je pa odločilen pri poti, ki te popolje do ozdravitve. Definitivno si v obdobju poporodne depresije, ki pa se je zaradi potlačevanja in nesprejemanja okolice tebe kot čuteče bitje precej zavlekla. Glede na to, da partner ne sprejema tvojih občutij in s tem zavrača tebe, te vleče v še globljo depresijo. Na tebi je naslednji korak, saj je parter v fazi zanikanja. Ena varianta je da poizkusiš kontaktirati z dr. Velikonjo (ki jo je ena citirala), saj se ona resnicno precej ukvarja z to problematiko. Dobiš pa jo lahko v porodnišnici, v 4 nadstropju, takoj ko prideš iz dvigala in greš proti oddelku E, ona ima tam svojo pisarno, morda jo celo najdeš tam, drugače pa prosi spodaj v Leonišču, da te naročijo pri njej (v sprejemni sobi). Upam, da ti bo ona lahko vsaj za začetek pomagala oz. te bo napotila k ustreznemu specialistu. Priporočala pa bi družinsko terapijo, ker jo očitno oba potrebujeta, vedi, da problem ne leži samo pri tebi, je del tvoje družine (torej partnerja in otroka brezpogojno vključuje). Predvsem pa je pomembno da se zavedaš, da nisi sama!!!!!! [sm=smiley20.gif] Želim ti čimprejšnje okrevanje in vedi, da je najtežji korak že za tabo!!!!! [sm=smiley32.gif][sm=smiley32.gif][sm=smiley32.gif]

tinčica -> RE: Na robu obupa (25.9.2006 11:31:03)
anonimna, bila sem na istem kot ti, nisem zdržala več, vsak dan mi je bil muka, samo da sem si jaz otroka želela, sedaj ko jemljem antidepresive sem čisto drug človek pa čeprav sem si dolgo zatiskala oči pred resnico. le pogumno, otrok ni nič kriv, moj je tud star 1,5 in je tud veliko jokav in živahen pa ne spi ponoč ampak problem je bil v meni.

Stran: << < Prejšnja stran 1 2 [3] 4 5 Naslednja stran > >>