Gina
|
No ok, pa en odgovor ene, ki je to vse doživela, da ne boste govorile, da je lahko govorit, ko si pa v situaciji pa.....
Mene je moj varal. In sicer ni šel, ampak je stvari pripeljal tako daleč, da sem jaz šla z otrokoma vred. Povedala sem mu prej milionkrat, da bom šla. Pa je rekel, pa pojdi, kaj pa potem. Torej enaka situacija, a ne? V bistvu še hujša, ker nisem imela kam iti.
Ko sem slutila, da ima eno, sem si najprej delala utvare, da je nima. POtem sem našla fizične dokaze, pa je rekel, da je samo ona vanj zaljubljena. No, potem je obljubil, da je ne bo več videval. Ja, ta je bila totalno bedasta z moje strani, a ne. No, potem je samo še bolj skrival srečanja, logično, nakar sem jaz seveda vse skupaj pogruntala. Ves čas je trdil, da ni imel nič z njo. Potem sem šla. On je bil vesel, če se mene vpraša, ker itak ni imel jajac, da bi on končal vezo. Nekaj časa mu je pasalo vandrat okrog, potem pa je začel pogrešat družino. Hodil je še s tisto žensko, mene pa je vabil, da bi bil spet z mano. A ni enaka situacija, no? Seveda je trdil, da se videvata samo na kavi, da bo čisto nehal z njo, če se jaz odločim! Halo! Pa saj nisem nora. Jaz sem bila srečna, ko sem bila sama. Nisem ga nič pogrešala. Zaupanje vanj sem izgubila že zdavnaj, ob neki drugi priliki, to da me je varal, je pa zaupanje spravilo globoko pod zemljo. Kako naj bi bila še z njim ali spet z njim, on je pa poleg tega še neko bejbo (ki še vedno živi z njim) imel zadaj za rezervo (boga reva, saj si niti ona tega ni zaslužila, a ne, ampak kar je hotela, naj ima, briga me v končni fazi)?! Celo na CSD je šel povedat, ko sva se ločevala, da bi on kar bil še z mano, da so komaj podpisali ločitvene papirje tam, ker tam je tudi družina bolj pomembna od dobrega počutja matere in otrok, glavno da se sliši, da je to kao neka familija.
Torej meni zaupanje pomeni ogromno. Nisem niti ljubsumna niti posestniška in nisem tip človeka, ki ne bi zaupal. Vendar ko je to zrušeno, ni poti nazaj. Zame ne. Jaz moram zaupat, če hočem ljubit. Če pa ne ljubim, kako naj bom potem z nekom?
Aja, meni je to, da mi je rekel: Kar pojdi!, bila njegova ločitvena obsodba. On je mene pustil iti. Ni mu bilo do tega, da bi se potrudil zame. Če bi morda prišel prvi dan za mano, bi obstajala možnost, da bi jaz drugače razmišljala, ker pa je prišel po pol leta, pa hvala lepa.
Ti moraš sama razmislit samo in zgolj to, kaj čutiš ti do njega. Če je to ljubezen - potem mogoče obstaja kaka možnost, da bi bilo še kaj od vajinega odnosa, če pa je tisto kar čutiš karkoli manj, potem pa si prihrani muke in mu reci adijo.
|
Natisni
