|
Anonimen -> RE: Koliko nas je takih? (19.10.2006 20:26:27)
|
Draga Skutica!
Vem, da ti je hudo. Sama sem vse to dala čez pred enim mesecem in še vedno mi je hudo. Sicer navzven kažem svojo fino masko za katero sem se skrila, odkrito pa moram povedati, da mi je zelo hudo, ker si še vedno nisem dokončno zlizala rane. Knjigico, o kateri ti govoriš, sem sama že kupila, ker sem hotela Črtomiru na priljuden način razložiti, da bomo dobili dojenčka in ko naši pikici več ni utripal srček, me je od žalosti skoraj pobralo. Tudi meni so šle na živce nekatere moje kolegice, ki so me tolažile z besedami, saj si še mlada, saj to ni nič takšnega, boš videla, da bo naslednjič vse ok, niti ena pa tega ni dala čez. Potem pa so kaoda hodile na obiske, ker cel teden nisem šla v službo, pa razlagale, kako hudo je z dojenčkom (vse imajo majhne otroke), koliko dela imajo in ne vem kaj še vse. Pa sem potem vse dala na hladno za nekaj tednov. Najboljše je naredila moja najboljša prijateljica, ki je otroka zgubila v 18. tednu. Poklicala me je in mi rekla samo to: Vem, kako ti je. Ko boš hotela, me pokliči. Ker je cel mesec nisem poklicala, me je danes poklicala in mi rekla: In, kako je zdaj, je boljše? Pa sve se danes eno pošteno zjokale v telefon in je ok.
Sicer pa sem včeraj dobila prvo M po abraziji in sem skoraj v luft skakala od veselja, ker to pomeni, da lahko kmalu znova začnemo delati na [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image].
Res je, draga Skutica, boli, in nihče, razen nas, ki smo to doživele, ne ve, kako je. Pravijo, da čas celi rane, ampak spomin pa bo vseeno ostal. Zato se nam pridruži na Upanju... Bomo tam kakšno rekle.
|
|
|
|