|
vanja_30 -> RE: Koliko nas je takih? (4.10.2006 18:36:05)
|
Pozdravljene punce!Že nekaj krat sem bila natem forumu.Zbirala sem pogum in besede s katerimi bi lahko izrazila in delila mojo bolečino z vami.Pa nekako ne najdem pravih besed.Nevem sploh kje naj začnem. Vse skupaj se je začelo,avgusta 2005 sem zanosila.Seveda veselja ni manjkalo.Cela nosečnost je potekala brez problemov,moji punčki pa sta razigrano brsali vsak dan.Prišel je mesec maj 2006(zadnji mesec pred rojstvom najinih hčerk).Počutila sem se še vedno odlično.14 dni pred njunim rojstvom sem začela opažati,da sta se začele malo umirjati,nista več tako aktivno brcali kot prej.Spraševala sem tiste,ki so že bile mamice,klicala sem v ginekološko ambulanto v kateri sem bila nekaj dni pred tem in je bilo še vse vredu.Povedali so mi,da sta se moji punčki začele pripravljati na porod.15.5.zjutraj pa mi je odtekla voda,ki je bila rjavo-rdeče barve.Moja ginekologinja ni delala zato sem poklicala v porodnišnico Maribor,kje so me že čez pol ure sprejelime priklopili na CTG in predno so mi povedali,da njuni utrip zelo počasen se je okrog mene vrtelo kar nekaj babic in 4 zdravniki.Ker pač nisem vedela,kako to v porodnišnici sploh poteka se mi to ni zdelo nič čudnega.Utrip punčk se je začel vedno bolj izgubljati in na koncu je izginil.Ko ga niso več našli in vse preiskave z ultrazvokom sem spremljala bolj v megli.Na koncu se spomnim samo zdravnikovih besed:Zelo mi je žal,ampak vaši punčki sta že nekaj dni mrtvi,tisto,za kar smo mislili,da je utrip vaših punčk je bil v bistvu vaš utrip.Razložil mi je tudi,da te gibe ki sem jih jaz čutila so bili že krčenje maternice.Nisem še čisto dojemala kaj se je zgodilo,ko pa sem poklicala fanta,da naj pride k meni,mu nisem mogla povedati kaj se je zgodilo,samo jokala sem še.V porodnišnici so bili vsi zelo prijazni vsi so se trudili,da bi mi vsaj malo pomagali prebroditi to izgubo in me čim bolj pripraviti na porod.Najhuje pri vsem tem je bilo dejstvo,da bom rodila normalno.Prav tako me je šokiralo,da se morava odločiti za pokop najinih deklic,za obdukcijo.Vem,da to morajo vedeti,vendar vse skupaj res preveč boli posebej pa takrat.Porod se je začel nekaj ur po tem in je potekal brez težav in s pomočjo odlične ekipe.Samo zaključek je bil tih,nem,nobenega joka,samo solze žalosti in zelo velike izgube,izgube najinih deklic.Po porodu so naju vprašali,če bi ju rada videla,vendar sva odklonila,ker bi si ju radiva vedno spominjala takivi kot sta bili,vedno razigrani,videla sem ju samo toliko,da vem,da sta imeli veliko laskov,rjavih.Povedali so nama tudi,da je bil skoraj verjetni vzrok smrti popkovnica,ki je bila 4 x zelo močno ovita okoli njunega vratka.(naj bi se njima poznale zelo močne zadrgnine) kaj več pa mi bodo povedali po obdukciji.Po tem so se začeli,dnevi praznine,samote,solz,vprašanj kaj sem naredila narobe,zakaj se to dogaja otročkom,ki še zaživeli niso.
|
|
|
|