Gina
|
Joj, joj, spet verska tema. Kako je mogoče, da v ljudeh neka menda največja oblika ljubezni, povzroči toliko gorja? Jaz osebno ne verjamem, da bi lahko bil nek bog, ki bi kaznoval zdajle mene, zato, ker sem menda potomka neke Eve, ki je menda naredila nek greh. To ne bi bil bog, ampak hudič. Jaz pa v hudiča ne verjamem. In ne prepričuj me, Tehnofil, da je kaj drugače, ker bom prebrala samo bla bla bla.... Bog bi lahko bil samo nekaj božansko dobrega in prijaznega. Pač ena sama ljubezen. NI se mi treba odkupovat za to ali kaj podobnega.
In jaz vidim problem babic nekje drugje. One so tako nafilane s tem izvirnim grehom ali drugače povedano - ne verjamejo v boga, ampak v hudiča in posledično verjamejo, da se bo otroku zgodilo nekaj hudega, če ne bo krščen. Totalno so prepričane v to. Njim je res grozno, ker njihovi otroci menda izzivajo usodo, ko svojih otrok ne krstijo. Bojijo se za malčke. V resnici verjamejo v to. Vendar to povedati na glas ni ok. Zasmehovali bi jih. Norčevali bi se iz njih in bi jih še manj resno vzeli kot jih zdaj, če čustveno izsiljujejo na drug način. Saj vendar je resnica, da če si ateist, ne verjameš v to, da se bo otročku kaj zgodilo, če ga ne krstiš. Smešno se ti zdi, da je nekdo tako "vraževeren". Ampak jaz sem prepričana, da je z vsaj tričetrt krščansko vzgojenimi babicami enako. Niso čisto prepričane, da vse skupaj pa morda le ne drži - vera namreč. Pa se raje zasigurajo. A ni tako?
Jaz ne verjamem v hudiča. Verjamem v boga. IN bogu je vseeno, ali si krščen ali ne. Ker je moj bivši želel otroke krstit, sva jih. Zaradi njega. Meni je bilo povsem vseeno - ker meni krst ni neko znamenje ali kaj kar te označuje ali kaj takega. Če ne verjameš v to, je zate to le nek obred, čisto prijazen obred, pa vendar samo to. Ne more te niti prizadet, če si kdaj bil krščen. Nemogoče.
Drugače pa menim, da je čisto vseeno, ali otrok spozna cerkev, vero ali pač ne. Starši ponudijo nekaj, otrok vzame kar hoče. Veliko jih je hodilo v cerkev, pa so se "spreobrnili". Njihova pamet jim je govorila drugače, kot jih je učila cerkev. In obratno. Jaz nisem nikoli hodila v cerkev, pa so mi vse vere blizu, pa nobena tako, da bi bila njen član. Imam svojo vero. A ni ravno to bistveno, da si srečen s svojo vero, pa kakršnakoli že je?!
|
Natisni
. 
