Anonimen
|
Sem v podobni situaciji. Nisem vernica (konkretno - ne verjamem v Boga, sploh). Tudi krščena nisem bila nikoli in opravila nisem ničesar cerkvenega: ne obhajila, ne birme. Kamikazina družina sicer je krščanska (verujejo v Boga) in tudi so vsi krščeni, s Kamikazo vred, vendar nihče ne živi krščanskega življenja (beri: ne hodijo v cerkev). Vsa njihova povezava z Bogom je samo verovanje vanj in nekaj verskih ikon po stanovanju (križ, rožni venec,...).
Jaz Jana nisem krstila. Nama z bivšim možem ni bilo v interesu, ker tudi on ni bil veren (čeprav je imel opravljeno vso cerkveno birokracijo - na željo staršev). Zdaj pa, ko se je rodil Robi, tašča želi, da ga s Kamikazo krstiva. Iz enakih razlogov, kakor so zgoraj omenjeni - ker to pač mora biti, ker se spodobi, ker je treba Boga spoštovati,... Jaz tega nikakor ne razumem. Čemu otroku vse to (in nam stroški, seveda), če pa otrok ne bo rasel v veri? Rasel bo sicer v vzgoji z nekaterimi krščanskimi načeli (ne laži, ne kradi itd.), ampak za to ne potrebuje krsta in cerkve.
In tudi od naju pričakujejo cerkeveno poroko (poleg civilne), ker "drugačna poroka sploh ni veljavna". Zaobljubiti se morava eden drugemu pred Bogom, ne pred državo. Bolj, ko jim govorim, da če se bova, se bova zaobljubila samo eden drugemu in nikomur več, bolj oni vztrajajo, da potem je pa bolje, da se sploh ne poročiva, kakor pa, da se poročiva samo civilno.
In zato smo sedaj tako, kakor smo - nekrščeni in neporočeni. 
|
Natisni
. 
. Nikakor ji nisem mogla dopovedat, da je to najina osebna (intimna) odločitev in da ne bom dala krstit otoroka samo zato, da bom ugodila njej in žlahti, ki komaj čaka, da bodo imeli razlog več, da se bodo lahko na moj račun gostili v kakšni gostilni. 
je krščen, to je vse, jaz pa ne, ker je bil ati takrat v partiji. Pa mi nič ne fali. 
