Kerensa*
|
Par oz. družina, kakršno opisuješ ti, Vijoličarka, je dandanes sen marsikatere ženske, a si večina tega ne upa na glas priznati, poleg tega pa ima zaradi spremenjenega načina življenja vseh nas marsikatera tudi zadržke. Tudi takšne, kakršne opisuješ ti, Cips. To (po mojem mnenju) še ne pomeni, da planiraš razvezo zakona ali da si materialistka, temveč samo to, da si, po domače povedano, ziherašica. In v današnjih časih je popolnoma prav, da si takšna.
Vijoličarka ima takorekoč prav - vse, kar se ustvari v času trajanja zakonske ali izvenzakonske zveze, se ob morebitni razvezi zakona deli po principu 50:50. Vsaj tako pravi zakon. V praksi pa ni vedno tako in v bistvu sploh ni tako takrat, kadar pride do umazane ločitve. Oba (bivša) partnerja se takrat spremenita in si začneta metati polena pod noge ter si očitati stare napake, seveda pa tudi sodišču oba dokazujeta, zakaj se jima zdi, da enemu pripada več, kakor drugemu. Absolutno sodišče upošteva, da je domače delo (gospodinjstvo, otroci) enakovredno službenemu delu - tega se ti ni treba bati. Večji problem nastane, ko začne (samo primer dajem) mož ženi očitati, da ni primerno skrbela za otroke in dom (in privleče na plano še kakšne stare fotografije totalno razmetanega stanovanja in umazanih otrok) in da ne drži, da sta se dogovorila, da bo on hodil v službo, ona bo pa gospodinja in mama (roko na srce - koliko parov pa poznamo, ki bi ta dogovor sklenili v pisni obliki?). Začne dokazovati, da je žena zdrava in izobražena, torej bi lahko delala, a ni hotela, ker se ji je zdelo, da ima on dovolj visoko plačo in lahko preživlja vse, ona pa doma gleda nadaljevanke in cele dopoldneve kofetka s prijateljicami, ko so otroci po vrtcih in šolah. Žena pa, po drugi strani, začne očitati vsak prepir preteklih let in trdi, da jo je zmerjal, poniževal in zanemarjal, da ji ni dajal denarja za gospodinjstvo in otroke (pripelje še kakšno prijateljico, ki potrdi, da je dala rabljen smučarski kombinezon, ker ga mož/oče ni hotel kupiti za njune otroke). Za vsako uro, ko drug za drugega nista vedela, kje sta, si začneta očitati ljubice, ljubimce in prevare... no, seveda govorim o skrajnostih, kakor ti, Cips, ampak mislim, da je to točno tisto, kar te skrbi (četudi nisi dobesedno tako izrazila). In da se to ne more zgoditi - tega ne more trditi nihče. Lahko se - in marsikdaj tudi se.
Posledično ni torej nič nenavadnega, da sodišče ne razdeli skupnega premoženja točno po principu 50:50. Nekoliko več dobi tisti, ki je bolj prepričljiv, ki ima bolj neizpodbitne dokaze ali pa celo boljšega odvetnika. Velikokrat je tako, da je to res mož, ker si ga on pač lahko privošči, žena pa ne.
Bistvo pa je, da v takšnih primerih sodišče takorekoč nikoli žene ne postavi na cesto oz. ne dosodi, da se mora izseliti iz stanovanja. V kolikor se žena že sama od sebe ne odseli drugam (k staršem, k prijateljem, v najem, k novemu partnerju - kamorkoli pač) in v kolikor nikakršen drugačen dogovor ni možen, se večinoma odredi prodaja stanovanja, kupnina pa se razdeli po principu 50:50 oz. po %, ki jih je določilo sodišče. Kaj in kako bo potem vsak s tem denarjem, je pa njegova stvar (sodišča to ne zanima več). Kadar pa oba (bivša) zakonca neizpodbitno dokažeta, da nimata kam iti (in da si tega ne moreta privoščiti), pa pač sodišče pravico do bivanja določi obema in ju naproti na dodatno tožbo. In potem vidimo zakonce, ki še 10 let po ločitvi životarijo pod isto streho ter se ob tem, če si seveda lahko privoščijo, pravdajo po sodiščih, tačas pa si na vse možne načine mečejo polena pod noge.
Za otroke ni nobene panike. V kolikor mati ni brezdomka, alkoholičarka, zapornica, narkomanka ali kaj podobno ekstremnega, potem sodišče v 99% primerov otroke dodeli materi, očetu pa določi stike in preživnino. Preživnina za 1 otroka povprečno znaša 1/4 minimalne plače (višji ali nižji zneski, za enega ali več otrok, so naknadno odvisni od predloženega stroškovnika ter od dohodkov in premoženja obeh staršev), ampak realni znesek je med 100€ in 150€ na otroka (sodno določen znesek, ne sporazumni). Način, kakršnega si ti opisala, Cips, da bi ostala brez otrok (da te vrže iz stanovanja in ti otroke vzame, ker si brezdomka), je takorekoč nemogoč - tudi s Čeferinom. Kot mati brezdomka imaš še vedno možnost najema in/ali varne hiše in oboje ni razlog za odvzem otrok, temveč je dejstvo, ki dokazuje, da za otroke skrbiš. Če bi šla pa z otroci živet v avto na parkirišče - to bi bilo pa zanemarjanje (pa čeprav v osnovi ne po lastni krivdi).
Jaz že dolgo let trdim, da je predporočna pogodba (ki se jo po novem zakonu da skleniti tudi v času zakona) čudovita stvar za reševanje takšnih potencialnih bodočih situacij.
|
Natisni
.
