ronja
|
Glede na to, koliko imaš povedati čez šolnike in šolski sistem, bi človek pomislil, da so pri tebi pač otroci na prvem mestu. Otroci bojo vedno prvi, vendar sem se "na hard way" naučila, da rabijo živo in kolikortoliko zdravo mamo, ker se to tudi njim najbolj splača;). Mimogrede, da te ne bo preveč žulilo: če bi bila v službi, bi morala bit na bolniški že lep čas - tako pa ne kradem denarja davkoplačevalcem, da te ne bo preveč težilo;). In med drugim - moja pupa takrat ni bila niti zraven, ker je bila na krožku in je o tem zvedela, ko so se pogovarjali z razredničarko (torej ko je ta že reagirala). Moje pupe ni nič matralo to, ker ni niti vedela za to, dokler se niso pogovarjali, sploh ker s to punco nista skup v podaljšanem bivanju, ko se je to zgodilo (naš razred delijo in gre po par otrok v vsako od paralelk). Mamica od punce, ki pa se ji je to zgodilo, pa je seveda takoj šla do učiteljice, najprej do tiste, ki jih je takrat imela in potem do razredničarke (edino prav) in zato so se tudi pogovarjali o tem. S to mamico sva se tudi pogovarjali in se strinjam z njo, da je problem v tem, da se učiteljica, ki jih je imela takrat na skrbi, ni želela s tem zezat in je rekla, da bo to reševala razredničarka. Ta sicer rešuje problem, se pogovarjajo in je imela takoj govorilne ure za udeležene, vendar pa je boljše take zadeve takoj ustavit in rešit, takoj, ko se zgodijo. Kaj bi po tvoje lahko sama naredila? Z veseljem sprejemam predloge. Učiteljica ve, kaj se je zgodilo in ko sem sama to izvedela, je že vedela tudi ona. Učiteljica pod. bivanja pa se s tem ni želela ukvarjat, po besedah dekličine mamice. To se mi zdi narobe in to sem povedala učiteljici; ni bilo pa ravno urgentno, da bi zato iz ukcja šibala, to je res;). Kaj lahko ona naredi proti takemu vedenju sodelavke, pa ne vem... Upam, da kaj. ko sem se lani pogovarjala s socialno delavko in psihologinjo o tej tematiki (in ne, ni šlo za mojo malo, takrat sploh ni nikoli bila v pod. bivanju, v 1. r. pa je imela čudovito učitejlico pod. bivanja;), sta se v vsem strinjali, vendar rekli, da šola ne more nič, da če učitelj dela za silo svoje delo, ga ne morejo odpustit in take reči nimajo veze, zato jim nihče nič ne more, čeprav ni prav. To so besede socialne delavke. Ni da se o tem ne bi že kdaj pogovarjala s kom na tej šoli;). Se mi zdi prav videt tudi, če je kdo drug v težavah, preden se tam znajde kdo od mojih. Kot rečeno: če tega učiteljici ne bi povedali in ona ne bi reagirala, bi ji že šla rečt, tako pa se o tem že pogovarjajo in zdaj me zanima samo, kaj lahko naredimo ostali, da pomagamo pri tem. Recimo da sprožijo to polemiko na svetu staršev ali kaj podobnega? Ker učiteljica verjetno ve, kdo je imel tisto deklico, jaz pa ne in mi najverjetneje tudi ne sme povedat. Ona sama sodelavke verjetno ne more spremenit. Ravnateljica pa po besedah soc. delavke tudi ne more nič, če pač učiteljica naredi to, kar mora. Očitno je skrb za varnost dodatna zadolžitev? Ni opravičila za odraslo osebo, ki se neobvladano spravi na tujega otroka. A na svojega se pa lahko? Nasilno spravljanje na tujega otroka , še zdaleč ni iskanje rešitev in dejanje, na katerega bi bila odrasla oseba lahko ponosna. Resnično dvomim, da je kdo ponosen na to. Ronja- ti si že ena izmed tistih, ki živiš nekje za luno. V sedanjem času praviš, da je manj nasilja kot nekoč? O ljuba gela. Veš kaj vse se dandanes dogaja. Eh verjetno ne veš. Živiš v blaženi nevednosti. Ne vem, kaj se dogaja pri vas. Vem pa za šolo, kamor sem sama hodila in kamor bi skoraj hodila moja pupa, hodijo pa njene prijateljice, zato smo kar v stiku;). In vem za to šolo tukaj. In ne, v razredih mojih punc niso še nikogar prebunkali tako, da bi se mu poznalo (modrice, prebita ustnica itd...). Ko sem bila mala, to ni bilo ravno redko. nikoli še nisem videla ali da bi mi katera povedala, da bi kdo brcal punčko v trebuh, ko je že na tleh. Pri nas se je to dogajalo, to je bilo edinkrat, ko sem se stepla v šoli - ni brcal mene, brcal je sošolko, zato sva se stepla. Nikoli se še ni zgodilo, da bi učitelj klofnil učenca. Naš razrednik je to naredil in to celo nekomu, ki RES ni bil nič kriv! (se mu je kasneje pod pritiskom vsega razreda opravičil). Itd... To se na tej šoli, kjer sta pupi, zaenkrat hvalabogu ne dogaja:). In na tisti, kamor sem sama hodila, tudi baje ne več:). Meni se zdi to napredek. Zakaj nikakor nočeš sprejeti možnosti, da je mogoče pa ta starš že nekaj časa probal reševati težave z odraslimi osebami oz. pristojnimi na šoli.....pa je bilo to neuspešno.......in jaz čisto dopuščam možnost, da ti na koncu "poči film", ko naletiš na totalno ignoranco pristojnih in tiščanje glave v pesek... Podpis. Oz. nasilnež in žrtev oba dobita vzorec in zgled, da se konflikti rešujejo z mišicami. V smislu " ko bom velik in močan, bom pa vse poštimal". Ampak to je tudi v primeru, ko naučiš mulca, da se stepe nazaj (kar se mi zdi edino prav, če se zmenit ne da). V vsakem primeru so mišice tiste. In tega ti in razne psihologinje nočete videt. Da "postavit se zase" pomeni fizično se upret. Kar je pa nekaterim težje, ker so manjši;). So otroci, ki nimajo problemov, ker so tako diplomatski (moja srednja, recimo), vendar je iluzorno pričakovat, da bojo vsi taki. In tudi drugi karakterji imajo pravico živet in da jih nihče ne tepe. policije pa ne omenjaš.......policija rešuje nasilje.......verjetno tudi medvrstniško......policija verjetno lahko gre k staršem problematičnega otroka domov...... Definitivno in preverjeno - sem enkrat sodelovala z njimi pri točno tem projektu: preprečevanje medvrstniškega nasilja v šolah. Brez skrbi, patrino, takrat še nisem imela otrok, ni bilo zato, ker bi se kdo na moje spravljal. So mi pa kriminalisti povedali, da je potem v šolah cel halo, češ, kako si je drznila policija prit v šolo in to v uniformah itd... Oni bi to tako potiho rešili. Policija pa bi rada, da se pokaže, da je tako vedenje nesprejemljivo in da so posledice. Ta predstavnik mora vsako problematiko, ki je ne uspete rešiti na nivoju oddelka, predstaviti na svetu staršev, ki sestankuje redno večkrat na leto, izredno pa po potrebi. Tam se zadeva širše predstavi, se poskuša s predlogi reševati . Po besedah predstavnice staršev, se tam ni še nikoli nič res rešilo. Pa se je 2 leti zelo trudila, res je bila dobra predstavnica, vendar se ni dalo zmenit niti za vrtljiva vrata, ki so res nevarna. "Šola nikoli ne more nič", je vedno njihov odgovor (od ravnateljice). .in potem pride do tega "nimamo pristojnosti, to ni v naši pristojnosti" Točno to je odgovor vrha naše piramide na praktično katerokoli problematiko. Sem brala zapisnike in se pogovarjala s predstavnico staršev in to je dejansko povzetek. Kar pravim je, da bi bilo mogoče dobro, da se nekako bolje obvesti starše, kako ukrepati v primeru medvrstniškega nasilja.......ker starši smo tudi zmedeni......po eni strani si vedno v dilemi in nisi stoprocenten, če nemara ne gre zgolj za otroško razigranost in malo počakaš.....potem greš k razredničarki in ta temu ne posveča nikakršne pozornosti in si še v večji dilemi, kaj pa če je zgolj otroška razigranost, ker stroka zamahne z roko......potem vzameš stvar v svoje roke in otroka podučiš, da naj udari nazaj in to poveš stroki (da bo ja vse pod predpisih), stroka ti zabije nazaj, da pa nasilje se pa ne rešuje z nasiljem......ali pa greš do pedagoginje in k ravnatelju, ki ti v istem stilu kot učiteljica povesta, da gre zgolj za razigranost, da se tvoj otrok pa mora naučiti sam braniti, da je treba malo počakati, da tudi oni "razgrajaški" otrok potrebuje pomoč in razumevanje, da je fajn otrok, samo malo drugačen od tvojega itd.....in si spet kot laik v dilemi.....ali naj greš takoj na CSD in policijo, kaj pa če je le otroška razigranost in tvoje dete pretirava, ker pristojni in strokovni delavci pravijo tako...... In vem, da se vse da, če se hoče.......jaz sem problem, vsaj mislim in upam, rešila.....menim, da ga je rešil tudi oče, ki je "napadel" dečka.....tri tedne bodo govorili o tem, plačal bo kazen, otrok pa bo imel mir (njegov, drugi še vedno ne)......pristojni pa so odpovedali......pristojni itak ne vedo še danes kaj bi morali storiti in kako bi morali ukrepati...... In pri nasilju nad otrokom niso pomembne samo dolgoročne rešitve.......to je treba rešiti takoj, zato tudi pisarjenje in letanje od ene inštance na drugo ni rešitev, ker predolgo traja...... Ni vse tako enostavno in kristalno jasno, da se od pristojnih (ki bi tudi naj bili strokovno podkovani in niso laiki) ne zahteva nič, od staršev pa vse, istočasno pa starš ne sme po svoje ukrepati... Podpis do zadnje pike.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|