patrino
|
IZVIRNO SPOROČILO: kalbo IZVIRNO SPOROČILO: patrino Zanimivo oz. po svoje pa tudi pričakovano pa je tudi, da se s tem o čemer govoriš ti in še nekateri ( tudi Polona v intervjuju), ne strinjajo ravno tisti, ki ne hodijo v službo oz. tisti, ki ne postanejo solzni, ko v rokah držijo plačilno listo na kateri s jim z vrha smeji brutto, na dnu pa joka netto plača. Odgovarjajo v smislu saj ni čudno, če ljudje ne hodijo v službo, če se to ne izplača, saj jaz tudi prispevam v državno blagajno, čisto zadosti sem v državno blagajno dal, sedaj bom pa še malo ven vzel...in nimajo nič slabe vesti, čeprav vedo, da je velik del denarja od katerega tudi oni živijo, prislužen z garanjem. Res je, da človek nima posebne motivacije hoditi v službo, ko bere , posluša in po svoje doživlja, da tisti zgoraj kradejo in dajejo denar tja kamor ne bi smel iti. Pa vendar kam bi prišli, če bi vsi razmišljali v stilu teh, ki se jim ne "izplača" hoditi v službo oz. tistih, ki se jim zdi samoumevno kupovati hrano, plačevati čike in položnice ter druge stvari z denarjem, ki ga je nekdo drug zaslužil. Vse tiste, ki tako razmišljajo bi rada spomnila na to, da denar v državno blagajno prispevajo tudi res težaški in fizikalni delavci in delavke. Taki, ki delajo na izmene, ki delajo na vročini, na dežju, z obrabljenimi vretenci in sklepi, z načetimi živci, z otroci v neprimernih varstvih,..Pa hodijo v službo, ker je zanje logično, da morajo za svoje in otrokovo blagostanje poskrbeti oni.Nekateri jim pravijo idealisti, neumneži, bedaki- zame so to ljudje na mestu in starši z veliko začetnico. Nanje se spomnite, ko boste doma sedeli na toplem, čičkali , bakali in čakali, ker se vam ne izplača hoditi v službo. Po drugi strani pa takoj , ko se nakaže denar , tekli tega ( pa čeprav ga niste zaslužili ) , zapraviti. Se počutite dobro, ko vam vsakega 14-tega pade na TRR denar, za katerega niste niti mignili s prstom? Se vam dobro zdi, da ste na tak način pretentali državo, davčno, socialo? Hja, najbolj ste na tak način izkoristili tiste male garače, ki sem jih opisala zgoraj. Naj vam tekne njihov kruh. Me pa res zanima, če res veš iz prve roke, kako zgleda težaško fizično delo, ko ga imaš tako pesniško na jeziku, če res veš, kako je biti cel dan za trakom in ponavljati en sam gib, če veš, kako je delati na gradbišču ko je zunaj 5 stopinj, al pa v bajti brez oken štemat v steno. Res me zanima. Ker občutek imam, glede na napisano da ti v bistvu že celo življenje ni kej posebno hudega in živiš tko malo nad oblaki. Kalbo vem, vem brez skrbi. V svojem življenju nad oblaki,mi je bilo dano poleg drugih "šljakarskih" del bit zraven pri gradnji dveh hiš od prvega do zadnjega cegla. Prva izkušnja sega v najrosnejše otroštvo, ko sem se se kot mula več preigrala z malto in cegli kot s punčkami. Med tem ko je oče na roke kopal temelje, štemal in ostalo in mati metala pesek in cement v mešalec.Ko sva se našla z mojim, sem vso celotno zadevščino doživljala še enkrat, le da so se vloge nekoliko zamenjale.Kopal, štemal in vse ostalo je moj dragi v mešalec pa sem večkrat metala tudi jaz. Pa to se mi ne takrat ne danes ni zdelo nič nenavadnega. Vse , ki jih poznam, so na podoben način gradili hiše. Pa nekako se mi ni zdelo tako hudo, ker sva vedela, da delava zase in za svoje otroke. Več sva naredila sama in seveda ob fizični pomoči prijateljev in sorodnikov , več denarja je ostalo za druge stvari. Veš prav imaš. Ker sem bila že kot smrkljica vzgojena, da brez dela ni jela, se še danes zavedam, da mi ni nikoli nič posebej falilo. Pa ne zaradi izobilja, ki ga nikoli nisem bila deležna, temveč zaradi tega, ker so mi že kmalu zabili v glavo, da je treba za določeno stvar delati in ne čakati, da ti pade v naročje zastonj. Ne bi mi bilo treba vsega tega pisariti. V bistvu ne čutim neke posebne potrebe po zagovarjanju, ker mi resnično ni nič falilo.Zato sta pač zaslužna moja dva delavna starša. Tole sem v bistvu napisala zato, ker imam pri tebi vedno občutek, da se za znoret smiliš sam sebi. Zakaj? Zaradi tistih enih kavbojk in življenja na 38 kvadratih? Zaradi tega, ker si moral pač malo dozidati hišo, ko si se priženil in se je pač zgodilo, da si moral kdaj štemati tudi pozimi? Meni se to ne zdi tako grozno no. Tudi drugi smo dali skozi marsikaj in ravno zaradi tega se nam upira neko brezdelje, neko neodgovrno življenje na plečih drugega. Vsak nosi svoj križ, ki se mu zdi najtežji. Če pa se nanj obeša še nekaj ljudi, ki se jim ne da nositi svojega, je pa ta še težji. Ni res?
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|