|
RE: očka gara, mamica sama z otrokom doma 5.9.2013 11:08:24
|
|
|
|
ronja
|
jaz hočem biti to po poklicu in pika!! Sicer se pa človek lahko zaposli z nižjo izobrazbo, ki si jo je pridobil (btw). Nenazadnje pa me boste morda v življenju še zelo potrebovale, pa ne bom nič vprašala zakaj niste šle tud ve študirat! malapoli, tudi me smo v večini študirale, sama sem tudi tam, kjer ti;). Šla sem študirat podiplomca, ker sem samo tako lakho delala to, kar me zanima. Bi pa verjetno še 1x premislila, če bi vedela, kako bo tole žongliranje s tremi otroci ob podiplomcu, službah, selitvi, itd... stresno. Če bo na koncu ratalo kot mora, pa mi verjetno ne bo žal. Tako da ni treba takoj napadat, smo dostikrat v veliko bolj podobnih situacijah kot si predstavljaš;). Priznam: IMAM SLABO VEST in se niti slučajno ne bi odločila za študij, ki je toliko drag in bi mož garal zame....ampak vem, da sem z vpisom moža zelo osrečila. No, vidiš, pa si prišla do tega, kar te v resnici mori:). Kadar se človek tako napadalno obnaša, takrat je vedno nekaj zadaj - slaba vest po navadi. Jasno, da imaš slabo vest, če se zaradi tvoje poklicne želje oče in hči ne vidita. In si mogoče včasih težko opravičiš, kar je tudi razumljivo. Če ti veš, da v ničemer drugem ne boš srečna, da je to edina možnost, potem bodi vesela, da ti je to omogočil in se spomni na to, kadar se sama sebi začneš smilit (Vsi se kdaj in si komot priznaš, da se tudi ti;). Kadar te zgrabi ljubosumje se spomni, da one pa ne morejo študirat dotičnega študija, ker so se odločile, da bojo imele rajši moža doma... Tvoj problem je, da sama v sebi dvomiš, da se splača. Razumsko nam dopoveduješ, da tako mora bit, vendar čutiš pa drugače - to se vidi iz tistega "se niti slučajno ne bi odločila za študij, ki je toliko drag in bi mož garal zame..." se ne bi, a si se. Zato si razdvojena. To se zmeni s sabo in se ti forumašice ne bomo zdele več taki zmaji;). Ja taka sem, takšna in nič drugačna....in zato nič slabša od kogarkoli... Sem le žena, ki pogreša moža in ima kdaj slab dan in sem mamica, ki se trudi za svojo hčerkico kar se pač najbolj lahko. Ni pa vse enostavno. Ja, taka si, kakršna želiš bit in nihče ne pravi, da moraš bit drugačna. Samo če jamraš, da je grozno, ti damo predloge, kaj bi lahko naredila, da bi bilo drugače. Dostikrat veliko težje prenašamo take situacije, če: a.) imamo občutek, da smo porinjeni vanje, si jih nismo sami izbrali b.) smo si jih sami izbrali in vidimo, da zaradi naše odločitve trpijo tudi drugi, predvsem tisti, ki jih imamo najrajši Ko sem mela obe punci doma, razlike sta 17 mesecev, je bilo na začetku ultra naporno. In sem enkrat pojamrala tu gor in so mi punce dale vetra - čisto upravičeno - da sem si sama kriva, če nimam časa jest in pit in spat. In so imele precej prav. Spremenila nisem kaj dosti, ker še vedno nisem mogla pustit dojenčice jokat, da bom jaz vmes jedla... ampak spremenila se je moja glava - vedela sem, da sem si sama to izbrala, da si to vsak dan znova sama izbiram, da imam izbiro, da lahko pošljem vse skup nekam in pojem sendvič, če hočem. IZberem sama, da ne, če mi je nekaj drugega bolj pomembno (potem sem rabila še par let, da sem ugotovila, da tudi to ni vedno ok, ampak to je že druga zgodba;). Samo ta občutek, da če želim, lahko vse skup zelo poenostavim in da si sama zberem, do kod se bom matrala, mi je dal tisto varnost, ki sem jo potrebovala. Poizkusi, dela čudeže:). PS: včasih je bila tu ena fajn uporabnica Volga, ki je tudi zelo na kratko in jedrnato in dostikrat bolj šarf napisala. Tudi meni takrat, da dvomesečnice tudi ne bo konec, če kdaj zajoka. Ma, je mela prav;). Sama sicer nisem mogla tega kar tako sprejet, ampak mi je dala mislit in sem res potem lažje vozila. Pa je napisala samo 1 stavek ali dva in nič kaj poetično;). Tudi en šarf stavek ti lahko zelo pomaga, če si ga pripravljena sprejet, da razmisliš o njem. Niso moje litanije vedno taprava pot;).
< Sporočilo je popravil ronja -- 5.9.2013 11:11:37 >
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
|
|