IZVIRNO SPOROČILO: patrino
..vendar v puščanju desetmesečnega otroka osamljenega kazensko v sobi, ne vidim nič vzgojnega. On tega zapuščanja zagotovo ne dojema v smislu, da je tam zato, ker dela kažin, saj tudi tega ne dela prav načrtovano in namensko . On prej po moje občuti grozen strah in zapuščenost. Grozljivo mi je samo pomisliti, da bi kaj takega naredila svojemu otroku pri tej starosti. To ni ne vzgoja, ne dresura, to je izkrivljen starševski življenjski nazor, ki je zrel za prijavo na CSD.

samo se mi je kar zdelo, da bo en amater brez izkušenj uletel na to temo in se začel prekljat in pametovat z vsemi mamami, ki imajo doma otroke z napadi afekta in jim pridigat kje jim neki fali.

Moja hči je bila v tem odbodju podobna.....in jaz je nisem imela za zahtevnega otroka ampak za nemočnega...

no to je verjetno dedno, ker ne jaz in ne mož nisva ravno tiha po naravi

v tem času se otrok pač še ne zna spoprijeti s svojimi občutki....možgani mu še ne znajo sprocesirati tega, kar čuti......ker razuma še nima tako razvitega kot čustev......in se ni sposoben sam pomiriti in obvladati....zato mu moramo starši pomagati in ga umiriti......po moje je to najbolj pomembno, da stisneš otroka v taki situaciji močno k sebi in ga pomiriš.....jaz sem se tako spopadala s tem......na začetku se otrok z vsemi štirimi seveda brani.....čez nekaj 10 sekund pa se zelo pomiri.....prav čutiš, kako se umirja in čutiš, da te rabi, da se umiri......in šele ko se je umirila, sva začeli razpravljati o tem, zakaj se je "razburila".....pa tudi ne na dolgo in široko.....poveš mu na kratko kaj in zakaj lahko nekaj naredi in zakaj ne sme

Patrino se recimo zdi, da je otrok, ki ima afekte, nujno trmast, kar sploh ni nujno povezano. Ker je pač to videla pri enem trmastem otroku.

In nikjer nisem napisala, da je bilo pri nas vse tipi top in brez težav. Vendar smo nekako poštimali en problem za drugim in se pri vsakem posebej spravljali reševati te probleme.

Seveda to ne pomeni, da nimamo nobenih težav in problemov. Ronja je dobro napisala in ima očitno s podobnimi težavami več izkušenj. Je pa meni vseeno pri vsej tej zadevo čudno, da ima otrok tako hude izpade že pri slabih 10 mesecih. Strinjam se , da ga nekako s svojo skrbjo in zadovoljevanjem osnovnih potreb nekako ne moreš razvaditi. Pa vseeno se mi zdi, da je za take izpade pri tako malem otročku nekaj generalno narobe pri vsem skupaj...
prav je, da znaš reagirati v primeru ko pride do izbruha in posledično do nezavesti, vendar bi se jaz prej kot to vprašala zakaj se moje dete tako obnaša. Kakor obrneš, meni takšna astronomska trma pri tako mali starosti ni nekaj vsakdanjega. Zagotovo ima globlje vzroke. Ali so te v ravnanju z otrokom, v sami vzgoji, ...v otrokovem dojemanju in končno njegovem takšnem in drugačnem zdravju.

Ronja saj jaz vem kaj je afekt in kako zgleda vse to pri otročku. Tudi videla sem že vso zadevščino pri kolegičini hčeri. Vendar njena je stara tri leta in ga ponavadi povzroči njeno izrazito repenčenje pred prepovedmi, ki jih ona čisto dobro razume, vendar ne želi upoštevati. Tule pa govorimo o desetmesečnem detecu, ki pade v afekt ravno tako zaradi hude jeze. In to tolikokrat, da je na daleč jasno, da je tu treba poiskat vzroke zakaj so ti afektivni izpadi tako pogosti in ne le zdravit posledice. Tudi ti v večini omenjaš dveletnico, tole dete pa nima niti eno leto.

V primeru če se udari (se še plazi, in ji seveda velikokrat zmanjka ravnotežja ali moči) je to tak krik, da groza. Priznam da sem kar panična mama v primeru njenega joka, saj se mi je dva tedna nazaj zgodilo, da mi je zaradi afektivnega napada joka nehala dihati in omedlela (sedaj vse ok, napada ponovno (hvalabogu) ni bilo)..

IZVIRNO SPOROČILO: patrino
tebi pa se zdijo idealna rešitev plenice, ki si jih "poreklamirala". Toliko o amaterstvu...

IZVIRNO SPOROČILO: ronja

Seveda to ne pomeni, da nimamo nobenih težav in problemov. Ronja je dobro napisala in ima očitno s podobnimi težavami več izkušenj. Je pa meni vseeno pri vsej tej zadevo čudno, da ima otrok tako hude izpade že pri slabih 10 mesecih. Strinjam se , da ga nekako s svojo skrbjo in zadovoljevanjem osnovnih potreb nekako ne moreš razvaditi. Pa vseeno se mi zdi, da je za take izpade pri tako malem otročku nekaj generalno narobe pri vsem skupaj...
prav je, da znaš reagirati v primeru ko pride do izbruha in posledično do nezavesti, vendar bi se jaz prej kot to vprašala zakaj se moje dete tako obnaša. Kakor obrneš, meni takšna astronomska trma pri tako mali starosti ni nekaj vsakdanjega. Zagotovo ima globlje vzroke. Ali so te v ravnanju z otrokom, v sami vzgoji, ...v otrokovem dojemanju in končno njegovem takšnem in drugačnem zdravju.

pa še parkrat se je pojavilo.
In kje natanko si ti našla tisto, da jaz mislim, da pride do afekta le kadar se otrok jezi??Ko govorim o izpadih mislim na agresivno vedenje ( cukanje, kričanje, udarjanje, samopoškodovanje...)- ki mi v takih primerih, ko je otrok tako mali kaže na resno potrebo, da se nekaj v vzgoji spremeni...

Ronja saj jaz vem kaj je afekt in kako zgleda vse to pri otročku. Tudi videla sem že vso zadevščino pri kolegičini hčeri. Vendar njena je stara tri leta in ga ponavadi povzroči njeno izrazito repenčenje pred prepovedmi, ki jih ona čisto dobro razume, vendar ne želi upoštevati. Tule pa govorimo o desetmesečnem detecu, ki pade v afekt ravno tako zaradi hude jeze. In to tolikokrat, da je na daleč jasno, da je tu treba poiskat vzroke zakaj so ti afektivni izpadi tako pogosti in ne le zdravit posledice. Tudi ti v večini omenjaš dveletnico, tole dete pa nima niti eno leto.

Mimogrede, omenjala sem, da se pri 2 letih navadno ne pojavljajo več ti napadi, navadno izzvenijo že 1. leto, lahko trajajo dlje, vendar so vedno redkejši, ker živčna mreža dozori. 10mesečnica pa verjetno sploh ni padla skup zaradi jeze:
Če si podrobno prebrala, si lahko videla, da sem napisala da pri kolegičini hčeri ponavadi afekt povzroči jeza. Vem pa da je do njega prišlo tudi, ko se je silno jokala, ker se je prestrašila psa ( in ne, takrat me ni bilo zraven), tako da brez tvoje večkratne razlage vem, da do afekta ne pride vedno zaradi jeze. Razumeš?

V primeru če se udari (se še plazi, in ji seveda velikokrat zmanjka ravnotežja ali moči) je to tak krik, da groza. Priznam da sem kar panična mama v primeru njenega joka, saj se mi je dva tedna nazaj zgodilo, da mi je zaradi afektivnega napada joka nehala dihati in omedlela (sedaj vse ok, napada ponovno (hvalabogu) ni bilo)..

to se bolj razume, da zaradi padca.

ne goska, jaz dam nasvet tam kjer lahko kaj pomagam (in to je pri previjanju, kako kaj olajšat), če pa ti to jemlješ kot mojo amatersko rešitev za napade trme in afekta, pol je pa tvoj problem branje.

IZVIRNO SPOROČILO: patrino
Če bo mamica malo razmislila in spremenila kaj na področju vzgoje in lastnega dojemanja,najverjetneje ne bo nič rabila tvojih pleničk, ker bo deklico znala tako motivirat, zamotit in ji previjanje prikazat tako, da ji ne bo v tako grozo.

IZVIRNO SPOROČILO: patrino


lubika, veš tudi jaz dam nasvet kjer mislim, da lahko pomagam. Če bo mamica malo razmislila in spremenila kaj na področju vzgoje in lastnega dojemanja,najverjetneje ne bo nič rabila tvojih pleničk, ker bo deklico znala tako motivirat, zamotit in ji previjanje prikazat tako, da ji ne bo v tako grozo. Veš, še vedno sem mnenja, da je bolje odkrivat vzroke, kot zdravit posledice.

tako da se potrebno zgolj prilagajati otroku in niso potrebne kake drastične spremembe vzgoje.......

Narediš lahko dve stvari: eno je, da si poenostaviš življenje. Kar ni primerno za otroka, umakneš višje, otroku pa pustiš, da se igra s kuhalnicami, lonci, ključi, vedrom vode in lončki,...pa četudi je treba na koncu dneva pobrisat in posesat, otrok uživa v raziskovanju in odkrivanju, ter postaja samozavesten ob zavedanju, da ZMORE. Drugo kar lahko narediš, je, da jo postopoma učiš sprejemljive komunikacije. To gre počasi in postopoma, saj je še majhna in traja, da določene zadeve osvoji. Recimo da jo naučiš naj pokaže, ko nekaj želi, ker še ne zna povedat, pa da jo vsakič, ko ščipa, primeš za roko, stisneš toliko da čuti, ne pa spet premočno in odločno in resno rečeš zraven, da ne dovoliš ščipat. Preusmerjanje pozornosti je tudi varna rešitev pri tej starosti: ko se igra recimo z vilico, ji pokažeš eno kocko, lonček ali kaj drugega bleščečega, šele potem! ji vilico vzameš.

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica*
Narediš lahko dve stvari: eno je, da si poenostaviš življenje. Kar ni primerno za otroka, umakneš višje, otroku pa pustiš, da se igra s kuhalnicami, lonci, ključi, vedrom vode in lončki,...pa četudi je treba na koncu dneva pobrisat in posesat, otrok uživa v raziskovanju in odkrivanju, ter postaja samozavesten ob zavedanju, da ZMORE.

IZVIRNO SPOROČILO: patrino
Matejka, upam, da se počutiš bolje in da je bilo tvoje žaljenje vsaj za eno stvar dobro.

In velika večina staršev to pridobi s časom, le malo jih ima ta občutek prirojen. Vzgoja je dvosmerna ulica in spretnost, ki se izboljšuje z izkušnjami, včasih rabiš dlje časa, da odkriješ vzrok in najdeš pravo rešitev, včasih to gre takoj, včasih ga pa tudi pihneš mimo. Kot vožnja avta. prvič bo cukal in crknil na vsakem križišču, menjavanje bo prava muka, po parih urah bo že bolje, po večletnih izkušnjah pa bo utečeno in rutinirano. In če se vmes uporabi tudi sredstva, ki olajšajo življenje, ne vem, kaj naj bi bilo s tem narobe? Vključno s plenicam.

Vsi pa se vse življenje učimo. Recimo naša vzgojiteljica ima 30 let izkušenj in ni vedela, kako ukrotiti našo trmo. Pol vrtca je hodil ogledat, kdo tako tuli pod mizo, druge vzgojtieljice vlačile ven raznorazne izkušnje, a ni nič delovalo in smo se družno praskali po glavi, kako pomagat otroku, da bo znala svoje frustracije izrazit ter da ne bo ovirala vse skupine, ker nekajkrat niti na sprehod niso mogli iti. Na koncu sem sama pogruntala, kaj lahko naredimo in je bilo hitro precej bolje, isto finto so potem uporabili v vrtu. Hočem reči, da cela četica vzgojiteljic kljub vsem znanju in izkušnjah niso vedele, kako se obrnit, torej je novemu staršu ob prvih stikih s trmo še toliko težje.

In zakaj ne bi uporabila pleničke, če bi se recimo to izkazalo kot dobra rešitev in bi otroka pomirila? Ne razumem, zakaj bi bil otako grozno.

____