|
ronja -> RE: histerija, trma, jok, kričanje (21.8.2013 8:54:06)
|
Kar se tiče afektivnih napadov (ko ji vzame sapo, ker se tako ustraši/razjezi), te lahko malo potolažim: prvič zadeva mine (čeprav lahko traja par let), drugič pa lahko ti veliiiiiko narediš sama s tem, da si mirna. Moji so imeli/imajo to vsi trije in čisto zares izgubila zavest je samo prva pravič, ko se je to zgodilo, kasneje pa sva že znala reagirat - moraš OSTAT MIRNA! Ne smeš se ustrašit oz. otrok tega ne sme videt, ker je potem še njega strah, še bolj strah! Kako reagirat? Obvezno takoj, ko vidiš, da ji zmanjkuje sape, jo primeš, dvigneš, odneseš stran od tam, kjer se ji je to zgodilo in stran od publike, ki bo panično gledala, jo stisneš tesno k sebi, da čuti po celem trupu tvoje roke ins e počuti varno in ji ZELO MIRNO govoriš: "Vse je v redu, izdihni, vse je v redu, mami je tu, kar izdihni." Vsakič, ko rečeš izdihni, ji pokažeš, kako. Problem je, ker bi otroci takrat radi vdihnili, pa ne morejo, ker se jim vse skup zaskoči, tako kot mi, če se nam kaj zatakne. Se pa vse te mišice sprostijo, če IZdihne. Ne Vdihne, ampak IZdihne. Zato jo uči, da takrat izdihne, tudi če ne bo imela kaj dosti za izdihnit, gre samo za to, da se mišice sapnika sprostijo. So gladke, tako da tega ne more naredit čisto zavestno, vseeno pa se da pomagat. Na ta način mi potem ni noben več res omedlel, čeprav so vsi ratovali modri, ker imajo pač te napade. Pomagalo ti bo, če veš, da zadeva ni nevarna, če prav reagiraš (če bi ona omedlela in bi jo ti pustila na hrbtu, se res lahko zaduši z jezikom, sicer pa ne). POmembno je, da si zraven, da poučiš vse, ki kdaj pazijo otroka, da se to lahko zgodi, da ne bojo zagnali panike in še bolj ustrašili otroka (ker kot si rekla, res grozno zgleda in se seveda vsak ustraši - vseeno je lažje, če že vejo, kaj se lahko zgodi, preverjeno, je mali zadnjič pomodrel v vrtcu, ker mu je vzg. kapo vzela, ko so šli not, pa je to tako grozno[sm=zmeden.gif]) Vzg. je vedela, ker sem ji že prej razložila in ga je pomirila in je bilo vse ok, niti klicat me ni bilo treba, ker je bil takoj ok in ni padel res skup.
Druga stvar je, da NEHAJ BIT PANIČNA, ko se otrok udari ali joka. Otroci so velikokrat naše ogledalo: če si ti panična, ko je kaj narobe, bo tudi ona, ko se bo njej zdelo kaj narobe. Saj imajo svoj karakter in ratajo potem čisto drugačni, vendar nas vseeno precej posnemajo, sploh taki mali. Ti ob njenih padcih zaženeš paniko, zato mala misli, da je konec sveta, če se udari. Res je precej odvisno od karakterja, vendar so praviloma prvi otroci skoraj vedno največji občutljivčki;). Pri tretjem ne moreš več zagnat panike, ker se je vmes udarila še druga in je prva naredila eno štalo in enostavno nimaš časa[sm=smiley36.gif]. Hočem rečt, da bodi mirna, sočutno ji povej, da veš, da jo boli, da to res ni fajn, ji popihaš in polupčkaš udarjen predel in to je to. To pihanje in lupčkanje dela čudeže, mojidve še zdaj (6 in 4,5) prideta, da jima popiham in polupčkam in potem je ok.
Tretja stvar: histerija in trma sta se komaj dobro začeli, glede na to, da je dete staro komaj 10 mesecev;). Verjamem, da se ti zdi, da traja že 3 leta, vendar se spomni, da v bistvu ni tako grozno dolgo. Faze znajo včasih trajat tudi dalj časa. Prav je, da se ne slepimo, da je faza, če kar traja in traja, vendar tole skoraj ne more trajat kaj dlje kot 4 mesece, ker pri pol leta še niti ni mogla tako zelo nasprotovat vsemu verjetno... Nekaj mesecev pa punce tu gor dostikrat rečejo, da je trajala kaka faza... Sama imam glede tega srečo.
V eni knjigi o ravnanju z dojenčkom sem prebrala nasvet, da si daj slikico, kako spi ali se smeje nekam na vidno mesto, da takrat, ko te grabi jeza na tvojega nepopolnega pamža, ki se dere in teži, se spomniš, da je sicer pa prav luškan - in ne narediš kake bedarije. Sama sicer nisem uporabila fizične slike, si pa včasih, kadar gre vse čez rob, predstavljam to v mislih ali si rečem, če bi hotela zamenjat s komerkoli in potem mi je lažje:).
Previjanje: sama se nisem borila s tem, ampak sem jih pač dala iz plenic. Ronja se je od vedno upirala plenicam, pri pol leta pa res fejst in sem pač probala brez in je šlo. Saj kar sodelujejo, čeprav je ta doba, ko postanejo najbolj mobilni, najtežja... Ker se zaigrajo in pozabijo, da morajo lulat in jim uide. Ampak če ti ni zelo težko, zelo mimo ali imaš kake posebne preproge, ki se jih ne da pucat, razmisli, če si (in njej) ne bi tako prihranila več živcev, če jo imaš mogoče vsaj par ur brez... Ni to za vsakega, samo kot ideja. Meni pač to ni bila reč, za katero bi se bila pripravljena kregat non stop z malimi, če obstaja druga možnost.
Ni ti treba bit ob njej vedno nasmejana in sproščena, otroci vseh starost cenijo iskrenost. Edino in samo, kadar je kaj resnega (ala afekt), ostani mirna, se boš potem ko bo dihala sesedla na stol;). Sicer pa ni nič narobe če otroci spoznajo, da imajo vpliv na svet in na starše in da ga lahko uporabljajo za dobro in za slabo. Pri naslednjih otrocih to ni problem, ker vidijo starejše brate in sestre, ki niso vedno dobre volje in ki se ne pustijo cukat. Zato jim ni težko sprejet tega koncepta. Pri prvih pa morata bit to vidva.
Ti lahko dam jassen dokaz, da otroci razumejo posledico, tudi pri tej staorsti (samo zapomnijo si nič, zato je treba pač to milijonkrat ponovit tja nekje do 2 let, ko se jim da že kaj dopovedat in razložit, kar potem traja več kot pol minute;)). Moji dojenčki vedno cukajo mene, ne cukajo pa niti približno toliko sestric. Ker tega ne pustim, pri sebi pa človek ni tako zelo odločen;). Skratka: same smo krive, če nas praskajo in cukajo;).
Če te praska, ko jo vzameš k sebi, jo močno stisni z rokicami fiksiranimi, da te bo čutila, a da ne bo mogla opletat in te ranit. Ali pa če jo daš dol, ji razložiš, da če bo praskala, je ne boš imela v naročju in to ponavljaš dokler se v naročju ne umiri. Seveda se bo vmes drla, ker pač protestira - saj še ne zna povedat drugače.
Predvsem pa jo opazuj in boš videla, da njen jok ne pomeni vedno: "Mami, grozno mi je, v strašni stiski sem, ne morem zdržat brez tega..." ampak včasih enostavno: "ni mi všeč da si mi vzela to in močno protestiram, pa da vidiva, kdo bo prej popustil!" Takrat seveda ni treba popustit, sploh če imaš dober razlog, da si zadevo vzela. Z izkušnjami boš hitro ločila jok, kjer je detetu res težko in tisti, ki samo izsiljuje. Samo ne misli, da so vsi isti in boš hitro opazila razlike. Ni nujno glasnejši hujši, dostikrat je obratno.
Kar se tiče stvari, ki jih prepoveš: to vsaki mami položim na srce: izbiraj svoje bitke! Tisto, kar je RES nevarno, tisto res prepovej in da ni odstopanj, niti za mm. Tisto, kar je pa samo neprijetno, potencialno malo boleče, a ne nevarno (ala česen: ja, peče, ampak ji od tega nič ne bo - ja, tulila bo, ampak ne bo imelo to nobenih posledic ne za njeno telo, ne za psiho, naučila se bo, da česen peče), pa če na vsak način hoče, pa naj ima, pa bo sama videla, da peče. Ali pa ji bo všeč in bo pač žrla česen (mali ga tudi in mu ni nič hudega, razen da potem smrdi:D) Meni recimo česen, plenice in to, katero majico bo oblekel moj otrok, ni vredno prepira. To, da bo vremenu primerno, pa je. Ne pustim sandalov v sneg;). Mi je pa vseeno, če majica in hlače ne pašeta skup, naj ima nekje možnosti izbire, ja celo tako mali to strašno cenijo. Mali ves čas izbira, katero majico bo oblekel, ene ima veliko rajši in že samo odločanje mu je všeč:) Potem se manj upirajo tam, kjer pa mora bit po moje.
Vem, da se počutiš, kot da ji đabe prepoveduješ, ker še ne razume, vendar vseeno ni đabe. Ona s tem dobiva vzorec, da je za vsako prepovedjo razlog, ki ga mama razloži. Res ga ne razume, vendar ve, da ne deluješ po principu "ker sem jaz tako rekla", ki ga vsi otroci, ne glede na starost (celo odrasli) tako sovražijo. Tako da ni đabe, kar razlagaj, ne na dolgo in široko, ampak razloži. Poleg tega ne moreš vedet, kdaj točno bo pa tisti trenutek, ko bo začela razumet, to pride postopoma. IN tudi če jim nekaj od začetka dalje razlagaš, se ji bojl usede, ker je to že milijonkrat slišala, še preden je vedela, kaj pomeni, potem to verjame. Preverjeno:).
kako pa dojenčku (seveda mlajšemu kot 10 mesecev), ki joka samo v večini ko je lačen, žejen, pokakan ali zaspan, ne ustreči... če sem jo pa s tem, da sem ji to ustregla, razvadla, pol pa nevem...
Se strinjam, da je treba dojenčku zadovoljit njegove potrebe in da ne jokajo kar tako, ampak ker je nekaj narobe - lahko rabijo samo varnosti in jih je pač treba cartat in nosit po rokah (če imaš pač tak način vzgoje, jaz ga imam tudi;). Ampak potem pa začnejo otroci bit vedno bolj mobilni, vedno večji, vedno več dosežejo in počasi jim je treba vedno več prepovedat in manjkrat ustrešt, čeprav se še vedno derejo, ko jim ne. Nauči se ločit joke. 10 mesečni otrok joka tudi zato, ker mu vzameš igračko, ne samo zato, ker je lačen;). Ne rečem, da mu moraš dat igračko, če je nevarna (itak so noži najboljše igračke, če vprašaš skoraj kateregakoli 10 mesečnika, edino električni kabli se še kosajo z njimi;). Če ji je res hudo, jo crkljaj, ji razloži, jo potolaži. Če samo izsiljuje, se nauči ne sekirat za to. Ne mislim, da jo moraš zapret nekam in ignorirat. Nje ne ignoriraj, samo njen jok, kakor se to blesavo sliši. Pač se pogovarjaš z njo dalje, kot da ne joka. A bova zdaj šli naredit kosilo? Vem, kabla na smeš, se zgodi, jaz tudi ne smem zamudit v službo (pride čez 1 mesec pri tebi;), ni fajn, ampak tako je.
Bo trajalo nekaj časa, ja. Bo zoprno, ja. Bo glasno, vsekakor. Ampak se splača:). Ker potem pa ratajo taki cukri! Mojemu 18 mesečniku se tudi še ne da kaj dosti dopovedat. Sicer ni nekaj strašno trmast v klasičnem pomenu besede, da bi se glih za vsako reč strmaril, ampak ko pa se, se pa ornk:D. Pa to me niti ne moti toliko, bolj je problem, da spleza pa čisto na vse, doseže čisto vse, ker je večji kot punci, cuka tudi vse (sestrice manj, ampak za moje in njune pojme še vedno preveč), pa ne ker bi komu kaj hotel, ampak ker ne razume vsega daljnoročno, potem mu je žal in piha in lupčka, samo enostavno še ne šteka, da bo to bolelo... Gre ful na boljše, ampak to je proces, ki traja ful. Meni je bilo vsakič ta faza najtežja, pri 18 mesecih nekje se pri mojih obrne in gre na gor, pri dveh letih je pa potem ok. Od malo pred 1 letom pa do leta pa pol pa ubibože. Ne da se jim nič dopovedat in lahko samo razlagaš in milijonkrat prepoveš in čakaš, da bo boljše;). Skratka uspeh boš mogoče videla šele čez par mesecev, vseeno se pa splača vztrajat!
Če imaš še kak konkreten primer, kjer ne veš, kako reagirat, napiši, pa bomo poizkusili kaj naumit.
|
|
|
|