ronja
|
Podpis pod tehnofila, vijoličarko in zaro (welcome back:).
Dostikrat si babice enostavno ne morejo pomagati, vleče jih k dojenčkom, kot vešče k svetlobi in četudi so bile prej normalne, se jim čisto utrga. In če ne gre skupaj, potem mora biti partner, ki je na domačem terenu, prvi ki mora urediti stvari
To po moje velja celo če ne živita pri njem...
PS: vedno se da rešit, da dajo mir. Ne da se pa to vedno na lepo in prijazno in razložit, itd... Pri nas je težila toliko časa in "ni mogla drugače", "samo dobro hotela", itd... dokler ni rekel, da če je tako, se pač ne bomo videli. Potem je pa naenkrat lahko drugače... Saj so zvite;). Dokler sem se pa trudila, pa dokler se je on trudil lepo zmenit, ni bilo pa čist nič boljše. Ko mali otrok - lahko mu razlagaš, kar češ, razume samo posledico.
Glede sladkarij: moji 5 mesečniki niso smeli jest sladkarij: Imam kup alergij in to je nasvet zdravnika - naj bojo potencialnim alergenom rajši izpostavljeni kasneje, ne tako zgodaj. Vem, da se jim je zdelo, da kompliciram, ampak moji mali zaenkrat nimajo alergij, če bi jih pa imeli, bi vsaj vedela, da sem naredila, kar je v moji moči bilo. Če bi jim pa pustila karkoil, pa bi si očitala, da mogoče pa ne bi zboleli, če bi bolj pazila. Bojo že preživeli tistih par mesecev, saj jih lahko še celo življenje s cukrom futrajo:D.
Prvo sladkarijo ji je dala ona in sva ji dovolila, čeprav mala ni mogla jest nič razen kašic (pač se ji je dvignilo, če so bili koščki) - jabolčna pita. Bruhala je ko vidra po tem. No, potem sva mela ene 14 dni mir:D. pri naslednjih otrocih mi ni nič težila, je sprejela, kdaj naj bi kaj prišlo na vrsto in to je to, očitno se je nekaj tudi naučila. Pa recimo mali ni mel problemov s koščki in sem ji povedala, da lahko da, kar če kar se konsistence tiče, pač so različni.
ker si tašči ne upam nič povedat, saj je potem cmerjenje in dviganje nosa za prazen nič, samo zato ker ve da nima moči pri vzgoji otroka, oz.zato ker nemore bit glavna.
In ona to ve, zato si to lahko dovoli. Čustveno izsiljevanje je tu precej poznano in je zoprna reč, pomaga pa samo to, da se ne sekiraš preveč zato, kako bo ona nos vihala. Naj, če ji paše. Ni fajn gledat, kako nekdo joka, ampak enkrat ti poči, da ali ona ali pa ti. In ko ti dete joka, ker si ti nesrečna ali pa ker se dete zelo slabo čisto samo počuti ob njej... takrat se ti svet obrne. In ti postane precej vseeno, koliko bo tašča jokala, ker ti je bolj važno, da tvoj otrok ne bo.
kadarkoli se želim pogovorit z njim je vedno isto, da je pač taka in je nemorem spremenit...
Ja, ok, samo potem morate pa vi spremenit, da vam ne more več grenit življenja. Meni je lubi tudi rekel, da naj se ne trudim, da se ne bo spremenila - samo je tudi poskrbel, da zaradi tega ne bi preveč nasrkali (sicer po tem, ko sem mela že vsega dost, ampak takrat pa je:). ni treba, da se ona spremeni, lahko pa omejite njeno obnašanje - to se da, najlažje je to z omejitvijo videvanja, saj potem hitro poštudirajo in bolj pazijo in ni več nek problem:). Potem se je sicer najavila vedno, kadar sva bili sami, vendar sem našla fajn zdravilo. da sem pač vedno spokala ven - vsakič, ne glede na vreme ali karkoli. Na srečo imam par fajn prijateljic tu okoli in tudi če ni bilo lepo za it ven, sem komot prišla na obisk.
Ful mi gre na živce, da se ženske, ki pristanejo v taščini mansardi, označuje kot lene, nesamostojne, razvajene,... ker je bilo v resnici v večini primerov, ki jih poznam, tako, da so priseljeni partnerji (moški ali ženske) milo prosili, da bi šli na svoje. Pa je bil domači partner pameten, kako bo fino pri starših, bo ceneje, pa varstvo bo na voljo,... Na začetku je priseljencu vse obljubljeno, da bo imel mir, da bodo živeli čisto ločeno, da bo točno tako, kot v bloku.
Jap, jaz tudi samo take poznam. Na srečo mi to nikoli ni bilo treba:).
ajsek, a to je una tema, kjer sem zarjovela, ker jo zdaj skrbi, kaj bojo starši rekli?
mina, zadnjič je bil pri meni kolega, ki se je pred kratkim preselil s punco na svoje, prej je živel pri mami in me prepričeval, da se drugače ne da. Pravi, da se mu niti sanjalo ni, da je življenje lahko tako lepo in da če bi vedel, da bo tako fajn, bi že zdavnaj prej spokal... Pa je živel sam z mamo, s punco sta se pač dobivala malo pri njem, malo pri njej, nista se onidve nič dajali, hočem rečt. pa pravi, da je svoboda neprecenljiva...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Sama imam na tem področju izkušenj za izvoz oz. vsaj včasih se mi zdi, da sem v odnosih tašča "ta mlada" res že toliko doživela, da me skoraj ne more nič več presenetiti. Je pa res, da je tudi moja tašča dala v živjenju marsikaj skozi in ji vsega hudega , kar počne tudi ne zamerim več tako zelo. Prva leta mojega zakonskega življenja, pa so znala biti hudo težka. Toliko za uvod. Meni se zdi, da si ti zelo nesrečna in ne le zaradi tašče.Ko sem prebrala tvoj post se mi je v bistvu tvoja tašča kar nekako zasmilila. Sploh ne vem če si pri njej našla kakšno pozitivno lastnost. Toliko stvari te očitno moti, da se resnično čudim, kako zdržiš v isti hiši z njo. Ne bi te sicer rada jezila ( ker iz postov vidim, da se nad podobnimi komentarji kot je moj precej razburjaš), vendar mislim da se moram strinjati z Liliano in BelloB...tudi meni se zdi, da si preveč malenkostna in zadeve potenciraš. Če se motim in je tašča res tako grozna, potem ne vem če svoje ogorčenje stresaš nad pravim človekom. Če je res takšen poosebljen zmaj, bi se morala malo bolj spravit nad moža- njenega sina, ki je tako cagav, da se v odnosih ne potegne zate in ne naredi reda v hiši oz. v vajinem delu hiše.Pri njem očitno nimaš podpore zato pa je tako kot je. Sama nikoli ne bi mogla živeti v skupnosti, kjer bi me ob živce spravljala tašča, mož pa bi vse to trpel in dopuščal le zato, ker je tako navezan na dom. K sreči pri meni ni bilo tako in zato je bilo tudi vse lažje.
) 
