ursonok
|
Zdravo, bom kratka, sem ravno prišla domov, zdaj prihajajo otroci ... in sem na splošno precej nakurjena . Ampak ni važno ... Doječek - starejši otroci in vrtec Ko se nam je rodil drugi, je tastarejša normalno hodila v vrtec. Ja, je prinesla takoj domov en prehlad, ki sva ga pokasirala samo jaz in mož, Jaz par dni po porodu, cel teden vročine, tri dni 40 stopinj, sem mislila, da bom umrla. Abel pa ni staknil NIČ - jaz mislim, da če je otrok rojen ob roku in nima nobenih komplikacij (a la srčne napake itd), ima protitelesa od mamice (jih dobi zadnji trimester nosečnosti), pa še doji se (večinoma), tako da mu takrat ni hudega. Baje protitelesa, ki jih pobere v N, izzvenijo nekje pri šestih mesecih - in Abel je šele takrat res prvič smrknil . Ko se bo rodil tretji, bosta starejša dva lepo normalno hodila v vrtec: - ker nočem zmotiti njunega ritma (ja, zdravniki pravijo, naj jih vzamemo iz vrtcev, psihologi pa, naj se trudimo čim bolj ohraniti njihov star ritem, da ne bodo imeli občutka, da jim je nov član spremenil (na slabše) življenje, zdaj pa bodi pameten) - ne predstavljam si poleg dojenčka skrbeti še za dva - moram poskrbeti zase in za najmanjšega, se spočiti, ukvarjati z njim, ker me takrat on najbolj potrebuje, ne starejša dva. Onadva rabita svojo stalno družbo. Ne pa sedenje doma z utrujeno in neprespano mamico. A to sem jaz - verjamem pa, da so ženske, ki jim to ni problem in imajo komot dva ali tri doma ... Tako je torej naše razmišljanje, tega, da bi se dojenček česa hudega nalezel, se ne bojim. Ne vem, morda zato, ker imam že dva otroka, ki sta šla oba v vrtec pri šestih oziroma sedmih mesecih (!), pa nikoli ni bilo zdravstvenih tragedij. To, da smo nasploh zagovorniki vrtcev, pa verjetno že veste. Otroci se tam res ful naučijo, tavelika je stara 4 leta in zna napisati svoje ime, prepoznava črke, številke, šteje, kup španskih pesmic zna ... Skratka, verjamem, da obstajajo starši (ženske), ki ostanejo doma prav zaradi otrok, je to njihova "misija", jih sami izobražujejo itd itd. Ampak jaz nisem ta(k) starš, imam delo, ki ga ne opravljam samo zaradi denarja (seveda tudi zato!), ampak tudi zato, ker v tem uživam, in vem, da sama nikoli ne bi mogla dati otroku določenih stvari, ki jim jih da vrtec. (Kar ne pomeni, da to ni mogoče.) In nasploh vrtcev ne dojemam kot mučenje otrok oziroma kot mesto, kjer otroci trpijo tistih ne-vem-koliko ur, ker so brez staršev. Njim - vsaj mojim - tam ful dogaja.(Če otroci nočejo v vrtec, je nekaj narobe - ali v vrtcu, ali pa se "nalezejo" strahu in bojazni staršev.) Drug problem so finance. Tu so vrtci zaenkrat poceni, tako da s tem ni večjih težav. A sva najprej mislila, da bomo morali najti privat vrtec, ki stane tudi okoli 300-400 evrov. Pa bi malega kljub temu dala v vrtec - iz razlogov,ki sem jih naštela zgoraj.
|