ronja
|
Ja, saj v bistvu isto govoriva.......samo jaz bi malo v javni sektor vseeno zarezala, ti pa ne... Tudi sama mislim, da bi morali stopit skupaj: vsak malo potrpi, da bojo naši otroci živeli boljše in ne slabše kot mi. In predvsem bi lahko zrihtali vse tiste reči, ki so nepotrebne (birokracija, pa recimo uredili delovanje inšpektoratov, ker sami inšpektorji dostikrat niso krivi, da nimajo pogojev za opravljanje dela kot se spodobi). Pa se znebili ološa "sorodnikov in prijateljev od pomembnežev";). To bi se verjetno lepo dalo naredit, če bi prišli gor čisto tretji zelo idealistični ljudje:). Ok, vem, nisem najbolj realna, ampak realisti dostikrat ne spremenijo sveta - tudi idealistom večinoma ne rata, samo majo vsaj teoretične šanse, ker pač mislijo, da je možno;). Problem pri tej dieti je, da nanjo sili ne samo zelo predebele, temveč tudi debele, suhe in presuhe. Za vse pa so dali enak cilj: shujšat morate 60 kil. Un debel bo še vedno debel ali pa bo postal še bolj debel, ker se šlepa na račun suhih, un malo debel bo že malo presuh, tisti že zdaj suh bo pa crknil. In ko nimaš nič več... si hlapec ne samo malo, ampak popolnoma. Tudi s tem se strinjam. Problem je, kadar se meče vse v isti koš in kadar ni mehanizma, ki bi obdržal dobre in se znebil presežkov. z nastavljanjem kadrov po strokovnih referencah, ne pa sorodstvenih. To bi bilo sploh fino! Virantova reforma javne uprave je izjemno draga. Na eni strani je res zmanjsal breme JU, vendar je tisto, kar sta prej delala dva usluzbenca JU v svojem delovnem casu prevzelo privatno podjetje, ki sedaj isto uslugo zaracuna vec desetkrat vec, kot bi placali za place omenjenih usluzbencev, pa se kaksenga povrh. To je baje gospodarstvo. To je zelo res. Poznam konkretne primere, ko so odpustili ljudi kot tehnološki višek, zdaj pa za to delo (veliiiiko slabše opravljeno) plačuje (država) veliiiko več privat zavodom (ki seveda niso naključno izbrani;). Lili, kar se korupcije tiče pa: a se ne strinjamo tu vsi, da bi bilo vse, ki so v raznoraznih procesih, enotavno zamenjat? Od ponarejenih spričeval do sumljive prodaje parcel, pač vse, kar je kaznivo oz. nelegalno. (pa nisem jaz apatična, ampak si ti preveč idealistična Idealisti rabijo realiste zato, da jih ne odnese predaleč v nebo, realisti pa rabijo sanjače, da se sploh dvignejo iz tal. Stanislava, se sicer delno strinjam s tabo, da dosti ljudi enostavno ne zna gospodarit in zapravljajo denar po nepotrebnem, potem so pa brez, vseeno ap si ne bi upala pospološevati... Se sicer tudi sama včasih vprašam, ko mi ljudje jamrajo, kako so strašansko bogi, potem se pa izkaže, da imajo 2x večje prihodke in 2x manj otrok , pa se meni ne zdi,d a bi nam šlo slabo. Samo smo različni. Tudi ne moreš od vsakega slehrnika pričakovat, da bo znal z denarjem delat. Ja, se strinjam, ga bo življenje naučilo. Vseeno je pa problem, ker tu nasrkajo nedolžni - beri: otroci. Oni niso krivi, če starši ne znajo z denarjem, boli pa najbolj njih (ker dosti staršev ipak rajiš kupi čike kot otroku igračo za novo leto - nekaj, kar je meni rahlo nezamisljivo, samo toliko so me že sklatili iz oblakov, da se to dogaja)... Tako da je tu ipak treba bit malo previden... Nočem, da bi bile med otroki velike razlike v eksistenci. ne moti me, če imajo otroci ne vem kake firme ali mobitele ali karkoli pač, če si jih lahko privoščijo, njihov problem. Moti pa me, če je kak otrok lačen ali da se ne more učit tega, kar si zelo želi. Ker tak otrok bo postal en zelo jezen odrasli. Ker svojega talenta, kreativnosti, energije, ni mogel kanalizirat v nekaj dobrega, v dodano vrednost, če že hočete;). In to je problem in bo problem naših otrok, če ne bomo zdaj mi vsaj malo pametni... Sem ravno razmišljala, da če komu, zavidam ljudem, kameleoni jim rečem, ki se v vsakem sistemu dobro znajedjo. Nejcko, ne jim zavidat. nimajo tega, kar največ šteje Vseeno pa bi upoštevala vse Stanislavine in Lilijanine pomisleke, ker niso neumni: dejstvo je, da če ne naredimo nečesa, bo še večje sranje, ker nam bojo to diktirali drugi. Zato se mi ne zdi tako huronsko grozno, če se nam zniža plača, tudi tistim, ki pridno delajo. Boljše to, kot celo sranje. In se strinjam s Stanislavo, da je tale revščina včasih tudi malo henca: ko gledam okoli sebe, je zdaj ogromno ljudi izgubilo službo. Vendar ne živijo nič kaj drugače, nič se jim ne zdi potrebno zategnit pasu, za vsak slučaj, da si narediš zalogo, če bi slučajno to še nekaj časa trajalo... Saj sem vesela, da jim gre vseeno ok, da jim ni problem nobena dodatna reč, samo se mi vseeno malo čudno zdi. To je tisti del, kjer bi lahko vsak pred svojim pragom pometel. Kadar sama napišem kak predlog za šparanje, se v večini primerov usuje, da kako lahko to predlagam, da se tako ne da živet (čeprav nekateri tako čisto srečno živimo;) ali kaj podobnega. Včasih pač pride kriza. Ne mislim, da jo moramo kar sprejeti, vendar pa je jasno, da takrat človek malo prečekira prioritete. Vseeno pa ni prav, da pometeš vse, ki jim je res težko v teh časih, pod preprogo. Ja, lahko bi šparali, ko se je dalo: pa pač niso, j* ga, kaj zdaj, ne moreš jih zdaj pustit crknit zato... In vsekakor ne moreš pustit, da otroci plačujejo za to... V komunizmu je bilo ipak malo drugače, otroci smo bili bolj izenačeni, ker je bilo še veliko stvari zastonjskih. Danes ne vem, kako je z zastonjskimi krožki, še nista v šoli, vendar je veliko več plačljivih reči... tista družina, ki prinese na mesec 2500 EUR neto k hiši pač ne živi na pragu revščine in otroci iz te družine niso lačni v šoli, čeprav morajo plačati 16 EUR malice na mesec... To se zelo strinjam. Kako živimo? Dejansko zaenkrat gre: privoščim si eno revijo, ki stane 50e letno, kar ni malo. Privoščim si vsake toliko še blago in kake ustvarjalne prčkarije. Obleke za otroke in zadnje čase tudi za naju pa dobiva, tako da za to res nič ne zapraviva. Kar se hrane tiče: ja, je razlika med različnimi riži, kupujemo pa različne, za različen namen. Pri hrani sicer kar precej rpihranimo, ker kuhamo sami in ker ima tašča vrt:) Nejcko, se strinjam, da obstajata absolutna in relativna revščina, vseeno pa ni vse čisto črnobelo. Mobi imaš lahko na kartice, takega, ki ti ga kdo da, ker ga noče več, ker so številke zdrajsane, recimo. In plačaš par evrov na par mesecev, ne pa par deset evrov na mesec. Las si lahko ne barvaš, pa to ne pomeni, da te ne bojo zaposlili. Net je res dobro met doma, vendar poznam ljudi, ki doma sploh nimajo računalnika, pa imajo službe. Mislim, da vse jemljemo preveč za samoumevno. V tujini večinoma ni čisto tako - ljudje, ki so revni, se znajdejo na raznorazne načine, ki se našim najbolj revnim ne bi zdeli niti približno sprejemljivi, čeprav niso nič moralno sporni (recimo brezposelna mama gre za čas, ko je otrok v šoli, v knjižnico, da ne ogreva doma stanovanja samo zase, net uporablja samo v knjžnici in tam pregleda vsak dan mail, da vidi, če je bila sprejeta na razgovoru - samo primer - pri nas tega nihče ne bi šel naredit). Hočem rečt, da kakor mora država pogledat, kako drugje rešujejo probleme na boljši način, tako moramo tudi posamezniki pogledat in si priznat svoje male luksuze. NIč ni narobe, če jih imamo, dokler si jih lahko privoščimo, vseeno je pa fino malo gledat tudi naprej. In vsekakor ni dobro jemat luksuza za samoumevnega. In tako kot na kino gledaš čisto drugače, ko imaš otroke (rata strahoten luksuz, ker moaš prej zrihtat varuško in otrok mora zaspat do predstave:D), tako je fino, da tudi sicer veš, da to ni nekaj, kar ti morajo zagotavljat, da si lahko privoščiš, če sta oba brez dela, recimo... Se pa strinjam glede neolibaralistične politike - tudi sama je ne sprejemam. Meni je všeč sistem, kjer ni tako zelo velikih razlik v plačah - se mi zdi, da so ljudje v povprečju bolj zadovoljni, manj je jeznih mladostnikov brez perspektive... Mene je strah ukinjanja pravic otrok, ko recimo potihem zmanjšajo testiranja novorojenčkov, recimo. Ker jih niso delali brezveze in ker en bolan bo v celem življenju porabil več kot bi stala testiranja az kar nekaj let... Zato me skrbi preveč kratkoročno gledanje. Ker se kasneje pozna. In mogoče bomo mi živeli boljše, meli krasne mobitele, ampak bojo pa naj* naši otroci. In bi rajši sama malo stisnila zdaj, pa da je njim kasneje boljše... se bomo bolj začeli zanašati na lastno delo, na lastno sposobnost in manj na transferje iz države.....ja, vsi bi radi živeli lagodno, vendar enako lagodno ne moremo živeti vsi.....in tudi za lagodno življenje si je potrebno ustvariti prioritete.....če je to obisk gledališča vsak teden, pač ne more biti tudi smučanja vsak teden.....če je to nakup avta vrednega 20.000 EUR, ne moreš pač 20.000 EUR istočasno vložiti v obnovo ali izgradnjo hiše...... S tem se strinjam, samo nočem, da so razlike prevelike. Torej moji predlogi: - pometimo pred svojim pragom in uživajmo v svojih malih luksuzih, da se nam ne bo zdelo, da je to samoumevno (bojo slajši zato:), - pometimo razne "od ugna prjatu pa tega sorodnik", pa bomo precej prihranili:) - vsi, ki so v kazenskih postopkih ali so ponarejevali listine, nimajo kaj delat na kakršnihkoli odločilnih mestih - tudi tu bi moral veljat zakon o nekaznovanosti - malo poenostavimo birokracijo, v dobri računalnikov bi se to dalo... - uredimo sivo ekonomijo, uredimo delo na črno (da se da delat nekaj ekstra) z nekim zakonom, ala malo delo, da bi lahko delali ljudje, ki si želijo nekaj ekstra zaslužit, ne samo študentje - študij bi se lahko malo omejil, vsaj delo prek študenta... Navsezadnje za doštudirat ne rabiš ravno 10 let... - presežek ljudi, ki so sposobni in trenutno brezposelni in to znajo delat, bi lahko delal na inšpektoratih, da bi zagotavljali, da se zakoni res izvajajo - pospešitev sodnih mlinov, da ne bi dobra podjetja propadala zaradi neplačila slabih - to bi pomagalo gospodarstvu, vsaj po moji neekonomski zdravi pameti;) Kako to naredit? nekaj z zakoni (delo, siva ekonomija itd...), nekaj pa samo z izvajanjem zakonov. Z Melanijo ne bi pa nikoli, niti v najbolj groznih sanjah zamenjala! Tudi samo toliko denarja nočem imet - veš kaka odgovornost je to? Da moraš ves čas potem posvetit temu, da ga boš za prave stvari namenil, grunatat, katera raziskava je vredna, katera ne, katera humanitarna ali naravovarstvena ogranizacija je poštena in katera ne... Hvala lepa, res si tega ne želim!
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|