oreh
|
Ne morem verjet, odlična tema! Pa naj je tek še takšna velika moda postal, ga ni boljšega antidepresiva! Pa da opišem še malo mojo tekaško kariero... Pred davnimi, davnimi leti me je kar čez noč pustila moj velika ljubezen, imenujmo ga kreten. In jaz, zaprisežena sovražnica vsega športa, razen sedenja, sem po 14-dnevnem neprenehnem jokanju obula športne copate ter šla tečt, ker je pač on, ta kreten, bil odličen tekač... In jaz tečem, pa tečem, pa zdaj tečem že cca. 7 let in odtekla sem že malo morje 10-15 km organiziranih tekov in kar nekaj polmaratonov, tudi 42 še pride na vrsto, ampak nekoč... No in zdaj sem temu človeku nadvse hvaležna, da sem preko bolečine spoznala zdravilo-tek. Tek ni samo sredstvo za izklesano postavo, zame je predvsem zdravilo za glavo. Ob marsikateri življenjski preizkušnji mi je tek pomagal. Ko grem tečt za 2 uri ali pa če se mi ne da, za pol ure, se sama s sabo med tekom zmenim vse od a do ž, domov pa pridem prerojena, pozitivna in seveda lačna k vol! Torej punce, za tekaške začetke, vem, da je težko, ker mišice bolijo, pa motivacije včasih primanjkuje, ampak navdušenje nad samim seboj, kot je ena omenila, samodisciplina, zdravje, povečanje energije, odklop, spremenjena prehrana in seveda nenazadnje trda ritka, je tisto kar ti lahko tek nudi. In ni lepšega, ko si že tolko notri v teku, da zjutraj, ko odpreš oči, že komaj čakaš, da greš zvečer tečt! Navijam, navijam...
|