ronja
|
Se pa po splavu res sprašujem o pomenu. Jaz ga vidim v tem, da ne rodim otroka, ki bi bil tako bolan, da bi se samo matral in še to malo časa, ker bi zaradi bolezni kmalu umrl. Če je nekaj tako zelo narobe z njim, da nima šans, potem je boljše, da se sploh ne matra. Vse imam, varno službo, svoje stanovanje, super moža, dovolj denarja da bi preživela 4 člansko družino brez problema, vse stvari ki se meni zdijo pomembne no... Nekak po statistiki je tako, da ima vsakdo tudi kako težavo - saj veš, "vsak nosi svoj križ". Če ti laufa na vseh ostalih področjih, imaš ti pač tu problem. Jaz ga imam recimo z zdravjem. Zanosim takoj, donosit je pa že višja matematika zame (obakrat je bilo rizično, obakrat sta malidve skoraj umrli, zaenkrat je moj % 50-50, upam, da ga s temle dvignem). Težko najdeš človeka, ki nima nikjer nobenih težav, to ni realno. Zato fajn, da jih drugje nimaš, ampak to ti ne garantira, da jih povsod ne boš imela. Zanosijo punce, ki si tega ne želijo in ne morejo zanosit ženske, ki si to že leta najbolj na svetu želijo. Narava tu ne dela po principu želja in temu, kaj je fer, ampak enostavno mlajši ljudje navadno lažje zanosijo (in ti si navadno še ne želijo otrok), starejši pa velikokrat težje (ne mislim, da je starost kaj kriva, niti ne vem, koliko si stara - ne leti to nate - samo na splošno pravim), imajo pa seveda ti večjo željo in vse veliko bolj porihtano kot tiste najstnice, ki grejo na splav... Mogoče je stvar le v tem ane, da je pač prišlo do kromosomske napake in nima to nič opraviti s tem, na kak način sem zanosila, jaz pa iščem nek globji pomen Kot biologinja verjamem v to teorijo, ja. Pač te stvari se dogajajo, pri naravnih in pri umetnih oploditvah, tu nimaš kaj. Poizkušaj znova in enkrat bo že ratalo. Če bi vaju pa preveč začelo obremenjevat, pa se začnita pogovarjat o drugih opcijah, mogoče bo vsaj psihični pritisk zmanjšalo, da ti bo lažje čakat na naslednji postopek, če boš vedela, da imaš plan b.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|