HeLenčica
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
dans pa veje ogromno bolečine in žalosti iz vaših postov... pa ni besed, ki bi to lahko omilile...
Mogoče vam samo namignem za kaj se borite (upam samo, da ne bo zaradi mojih besed katera še bolj žalostna):
borite se za nepopisen občutek sreče, ko dobiš dete na trebuh. najlepše se ti zdi pa čeprou potem čez par mesecev ko gledaš slike vidiš, da je blo tako kot vsi ostali: zatečeno, zabuhlo, čudne barve... ampak ko ga prvič vidiš se ti zdi tako zelo lepo... gledaš prstke, tako so majhni, da te je strah prehitro dihat da se otročku ne bi kaj zgodilo... pa dragi zraven ko se mu tut mal orosijo oči (čeprou mogoče hoče prikrit)...
borite se tut za nenehen občutek odgovornosti in strahu, vsaj prve tedne te non stop skrbi, preverjaš a dete še diha, sediš ob posteljici in samo vohaš, poslušaš, gledaš... kr ne moreš vrjet, da je res... dojenčki dejansko tako lepo dišijo, ne moreš z besedami opisat tega vonja...
skoz maš občutek, da je tvoj otrok nekaj posebnega (pa čeprav je verjetno tako kot vsi ostali), moja je bla tisto noč največja in najtežja, prekosila je vse fante... pa plazit je začela z dobrimi 5 meseci, hodit z dobrimi 9... in tako, vedno se ti zdi, da vsaj v nečem je pa tvoj otrok pravi biser, potencialni genij... ne moreš si pomagat pri teh občutkih...
skratka ne morem rečt, da vem kako se počutite tiste, ki si želite otročka že več časa, ne morem rečt, da vem kako se počutite tiste, ki sta kakšno pikico že zgubile... lahko pa vam kot mamica leto in pol stare hčerke zagotovim, da je vredno imeti otroka! Da so vsi občutki strahu, odgovornosti in izčrpanosti dejansko tako nepomembni napram občutkom nepopisne sreče, ponosa in čudenja ko gledaš razvoj tega otroka... ko vidiš da je to pravzaprav mali človek, tak čisto pravi hkrati enak kot ti in hkrati popolnoma različen in ne samo to, da je prišel ven iz tebe... res je vredno!
Zato vas vse spodbujam, da poskusite še enkrat, pa še enkrat pa še enkrat...
lp, Izabelina
Zdaj pa spet jočem. Izabelina 
_____________________________
Po dolgem čakanju sva dočakala dan, ko se nama je pridružil mali škrat.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Brez tebe sploh ne bi šla! 
. Česa tako groznega pa še ne. Tako, da dvomim da bi ta mesec ugledali 
, ker sva 
zelo malo. Sicer nimam znakov ne za 
in ne za 
, sem samo grozno utrujena od cele kalvarije. 
al ne. Vem, da si ga želi.. samo mislim da pa potihem navija, da bi prišel po poroki ( je precej veren).. In sem mu že nekako dopovedala, da se že tolk časa matrava, da zdj dokler se ne poročiva da se pa ne mislim pazit.. In potem je vse narobe! On začne s takimi, ja pa kaj je to za počakat pol leta, pa sj zdj je še stanovanje za uredit (bo kmalu končano)., pa da si najdeš kakšno stalno službo.. JAZ PA SLIŠIM SAMO BLA BLA BLA!!!! Aaaaa in se mi trga! če ni v dveh letih ratalo, kako bo pol ko bova mela rinko na prstu kr padlo iz neba al kaj!?!? Spoštujem njegovo vero, samo ne vem no, to se mu ne da nč dopovedat. In potem se morm vsak dan skor skregat z njim še da vzame tablet za boljše plavalec,.. in sem že sama seb tečna. A on pa ne zna pokazat nobenga čustvenega odziva ko dobim 
, me ne potolaži ne nič.. In potem se čudi zakaj cvilim! Sj drugače je zlat, sm včasih mu je treba pa kj prav NARISAT!! No pa vsaj kar se tiče 
Sem koza... 
pa me nonstop spodbuja da bo kmal ratal. Mi to ful pomeni. 
ful čudno. 
