portorož
|
Babikeeeee mojeeeeeeeeeeeeeee!!!!!!! Kako ste? Mene kar dolgo ni bilo, a mislim na vas..., ne mine trenutek, da se ne bi zavedala, kako srečna sem s svojo pupiko v naročju! Drage moje, ne obupat! Boriti se je potrebno vse do trenutka, ko se mala ritka pojavi v tvojem naročju. Na hitro sem vas prečekirala, ker naša babika sedaj že sladko pančka in ima mami malo časa Najprej čestitke vsem vam, drage srečke Jackie, Ula33, nati29, petrussa x, , Tatkica, študentka86, jeannetka, anonimna , anity_1, Monstera, Janchek81, sivk1, Jassika Naj bodo vaši sončki zdravi! Drage borke: ve pa pridno , nič počivati Pa dajte se zjadat, če je kdaj hudo, nikar držati v sebi,, ker to samo škodi! Govorim iz lastne izkušnje..., mene je vse to čakanje psihično že tako zdelalo, da sem vmes kar nekajkrat obupala..., ampak očitno je bilo potrebno..., sem si vedno rekla, da še očitno nisem pripravljena... Med tem čakanjem, sem 1x nekje prebrala stavek, da če se je in ni bilo ..., še očitno nisem pripravljena, da postanem mama..., in sem se potem naučila, da sem ponovnih 28 dni vzela kot "popravni izpit" in sem skušala realno ugotoviti, kaj bi še lahko spremenila..., in tako sem se med tem časom (pripravo na , ki je potem končno pomenil in sedaj ) ukvarjala sama s sabo, le da malce bolj neobremenjeno in predvsem efektivno... (nehala sem iskati uteho v cigaretih, spremenila sem prehrano, prebrala kakšno knjigo za osebno rast, se posvetila gibanju itd.) in nekako je šlo..., sedaj pa mi vse to pride še kako prav... Jah, dolgo me ni bilo, sedaj bi pa rada spet vse povedala... Skratka: mislim na vas! V porodnišnici (so me hormoni oring imeli), sem se večkrat razjokala, ko sem svojo punčico dojila, jo gledala kako sladka panča..., to pa zato, ker sem vedela, kakšna srečnica sem in koliko je vas, ki se presneto trudite in v nebo pošiljate veliko željo.... Držite se, babnce moje! Pridem še kaj, brez skrbi(pa čeprav bo spet mesec ali dva naokrog) vaša portorož
|