Bakfark
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja Ravno to "evolucijo" od 3. k 1. svetu, rast družbe od revne do družbe blaginje sem poskušal prikazati na primeru 3. generacij - naši stari starši, starši, mi/naši otroci. Ja, saj sem se strinjala s tabo - naši predniki so se morali bolj matrat in uspeh je bil že to, da smo preživeli, naši starši so nam dali že več - svoj čas in izobrazbo, recimo, ker se je to dalo, mi lahko gremo še korak dalje . Zakaj vidim jaz to kot pozitivno, ti pa ne, čeprav oba isto govoriva? Mogoče snameš rožnata očala. Mnogo idealiziraš svet, sebe označiš za "večno optimistko" medtem meni niti na kraj pameti ne pade, da bi se predalčkal, izključeval eno na rovaš druge strani itd. - trudim se biti kar se da realen. Dovzeten sem tudi za "težke" teme, brez njih nekako ne gre pojasniti fenomena izobilja naše družbe in istočasno ima "zlata medalja" Zahoda pogosto svojo temno plat oz. kar se vidi kot uspešen rezultat naših veščin in sposobnosti ob zrenju iz druge strani zelo lahko odkrije lastno neodvisno zatiralno silo. Zelo na kratko - večja, kompleksnejša kot je civilizacija, bolj ranljiva je, kreativni potencial je mogoč samo ob določeni meri destrukcije, da sprejmemo novo je treba zavreči staro in v svetu s 7. milijardami ljudi in ob tej enormnosti se postavlja vprašanje kakšne bodo jutrišnje revolucije, če zgodovina kaže, da je vsaka naslednja bila toliko bolj krvava. Ne rečem, da se te bodo zgodile, vendar pa tolikšen optimist, da bi lahko rekel, da se zagotovo ne bodo vseeno nisem. In za preživetje otrok ne dela samo Indijka, delajo tudi njeni otroci, In to se mi zdi narobe! Ona bi morala biti plačana toliko, da bi lahko preživela svoje otroke - to je zame prav. Stvari bi bile malo dražje, a porabili bi jih malo manj, manj bi onesnaževali... win-win-win Ne razumeš najbolje kapitalizma. Ali ti nisem dovolj enostavno razložil delovanja kapitalizma, sploh v državah tretjega sveta? To, da otroci na vzhodu delajo ni vsiljeno s strani kapitalizma temveč je kapitalizmu dano - tam delali so otroci že prej in v državah tretjega sveta, kjer je največji prirast prebivalstva in je potrebno nahraniti največ lačnih ust je kapital samo pobral smetano - lokalne sociopolitične okoliščine so se srečale z globalno ekonomijo. In ko na to mesto stopi kapital, s svojimi merili kategoriziranja družbe na revno in bogato, je s to sebi lastno in specifično retoriko in v nam domačem jeziku sposoben približati tujo kulturo nakar smo ponavadi zgroženi - zato sem med drugim omenjal hinavščino zahodnega kapitalizma, ko sem omenjal Najkice, ki jih prav tako kot lokalno kitajsko blago, ki ga pljujemo, ravno tako proizvajajo tudi otroci. Narediva en obrat - meni se ne zdi prav, da se naši otroci samo igrajo, da jim vse bolj ni treba delati nič in da od njih terjamo vedno manj. Mi imamo ravno ta problem, naši otroci so preveč razigrani, imamo problem vcepljana delovnih navad, otrokovega nesoočanja z neuspehi, travmami skozi socializacijo, ki naj otroka utrdijo, ga pripravijo za kasnejše življenje v katerem bo treba garat. Zato, da bi nekdo znal delat, garat, kar se kolikor se mi trudili to zanikati še zmeraj najbolj ceni, mu je potrebno "streti duh" že v otroštvu. Pa narediva še ne obrat - kaj pa če jih skozi igro v bistvu ravno pripravljamo na kasnejše življenje, pa jim kupujemo igračke, ki v bistvu samo prikrito simulirajo stvarnost, so orodje v rokah otrok, kar pomeni, da igra v bistvu ni nič druga kot floskula za dejansko delo, ki ne samo da ni plačano, temveč je za njen užitek potrebno nam odrekati - igračke niso zastonj. Igra ima svoja pravila in prepovedi, je zelo resna stvar, toliko večji je užitek ob zmagi in razočaranje ob porazu. Torej, če to drži, nam tale našaa zgodba samo prikriva resnico in nas drži v zablodi, da se našim otrokom ne godi nič slabega - naši otroci to ravno tako izkoriščani, še huje, medtem ko se na indijskih in kitajskih profitira tako, da se jim da manj, se našim tako, da se jim celo vzame. učite se, da vam ne bo potrebno garati, kot je to bilo potrebno nam Tebi se zdi to narobe? Meni se zdi to dobro! Res je, da sem eno generacijo naprej, ker so že moje starše uspeli njihovi starši izobrazit in jima s tem dat eno osnovo, na kateri sta gradila, da sta dala nam še več... Ampak zakaj bi bila jaz zato zmedena? Kvečjemu hvaležna! lahko sem študirala to, kar sem si želela, nista pritiskala name kakorkoli, imam celo to srečo, da lahko trenutno delam to, kar imam rada... Madona, ne vem zakaj bi zdaj pri vsem tem, ne vedela kam s svojim življenjem! Ok, imam plane b,c,d,... ker je pač življenje nepredvidljivo - ampak mi noben, razen skrajniih (v primeru vojne ipd...) ni napačen. Tudi če ne bom več delala tega, kar delam zdaj, bom delala nekaj - in sem prepričana, da z veseljem. Zakaj bi zato, ker imam to srečo, da mi ni treba stiskat zob zato, da preživim, bila nihilistična in zmedena in lena in ne vem kaj še vse? Nekaj kar je abstraktno razumeš na osebnem nivou. Pa ko že drezaš - si lena, si neproduktina, visiš na tem forumu medtem, ko bi morala postoriti kaj druga, število tvojih prispevkov kaže na potencialno asocialno motnjo, človek lahko pride do zaključka, da zaradi tako izjemne potrebe izpovedovati se v virtuali zelo trpi tvoja reala, kaj bo šele zdaj, ko dobite še enega otroka, ubogo tole dete s takšno mamico, zmedena si ker toliko tehtaš katere čevlje kupiti, kateri materiali so bolj varni, kateri manj negativno vplivajo na okolje... Skratka en kup nevrotičnih in histeričnih simptomov, ki so lahko samo posledica nihilistične mlade družbe, kateri pripadaš in ki išče samo instantni užitek, lahkotne in pozitivne teme katerih konec obvezno mora biti optimističen happy-end medtem, ko jih za Bergmana boli qrac.... In ko sva že pri njem, z njim te bom tako dolgo drkal, dokler si ne boš ogledala Autumn sonate, v kateri sta moč združili Ingrid Bergman v svoji zadnji vlogi ter Liv Ulman - krasna konfrontaciija hčerinih strahov in materinih idealov zapakirana v vrhunsko dramaturgijo ter virtuozno igro obeh z nepozabnim in šokantnim seciranjem starševske brutalne nežnosti - če ne verjameš meni, poišči drugo mnenje pri mami. Toliko za danes, da ti ne bo preveč slabo... Ostalo drugič, mogoče nikoli...
|