ronja
|
Ravno to "evolucijo" od 3. k 1. svetu, rast družbe od revne do družbe blaginje sem poskušal prikazati na primeru 3. generacij - naši stari starši, starši, mi/naši otroci.
Ja, saj sem se strinjala s tabo - naši predniki so se morali bolj matrat in uspeh je bil že to, da smo preživeli, naši starši so nam dali že več - svoj čas in izobrazbo, recimo, ker se je to dalo, mi lahko gremo še korak dalje . Zakaj vidim jaz to kot pozitivno, ti pa ne, čeprav oba isto govoriva?
In za preživetje otrok ne dela samo Indijka, delajo tudi njeni otroci,
In to se mi zdi narobe! Ona bi morala biti plačana toliko, da bi lahko preživela svoje otroke - to je zame prav. Stvari bi bile malo dražje, a porabili bi jih malo manj, manj bi onesnaževali... win-win-win
učite se, da vam ne bo potrebno garati, kot je to bilo potrebno nam
Tebi se zdi to narobe? Meni se zdi to dobro! Res je, da sem eno generacijo naprej, ker so že moje starše uspeli njihovi starši izobrazit in jima s tem dat eno osnovo, na kateri sta gradila, da sta dala nam še več... Ampak zakaj bi bila jaz zato zmedena? Kvečjemu hvaležna! lahko sem študirala to, kar sem si želela, nista pritiskala name kakorkoli, imam celo to srečo, da lahko trenutno delam to, kar imam rada... Madona, ne vem zakaj bi zdaj pri vsem tem, ne vedela kam s svojim življenjem! Ok, imam plane b,c,d,... ker je pač življenje nepredvidljivo - ampak mi noben, razen skrajniih (v primeru vojne ipd...) ni napačen. Tudi če ne bom več delala tega, kar delam zdaj, bom delala nekaj - in sem prepričana, da z veseljem. Zakaj bi zato, ker imam to srečo, da mi ni treba stiskat zob zato, da preživim, bila nihilistična in zmedena in lena in ne vem kaj še vse?
O nihilizmu med mladimi je pisal Umberto Galimberti, priporočam v branje.
Bom prebrala, čeprav mi nihilizem ni bil nikoli preveč blizu...
za božjo voljo izberi že enkrat te jebene teniske, pa magari one bile od usnja, ali pa tiste iz PVC materiala. Težko je oceniti ali je danes slabe vesti kaj manj kot prej, dejstvo je, da nas je z ozaveščanjem, sprejemanjem paradigme osebna odgovornost (nekoč je itak vse bilo "zapisano v zvezdah", bila stvar "usode in božje volje") vse bolj strah, čemur sledi stanje tesnobnosti, osebne stiske, samozaničevanja, samoodrekanja itd., vsako dejanje spremlja slaba vest
Ja, saj izbiramo -ves čas - včasih pač nič ni absolutno prav in pač probaš izbrat manjše zlo. Saj tako je pri vsem - od vzgoje do dela. Ne da se vedno delat samo prav - saj s tem smo pa odrasli ja sprijaznjeni, a ne? Trudiš se po najboljših močeh, to je pa to. ni treba, da si zato nezadovoljen. samo da se zavedaš, da se lahko v odločitvi zmotiš - kar se mi zdi dobro.
včasih bolje ne narediti nič, kdor ne dela ne greši
S tem se ne strinjam. To je samo izgovor za tiste, ki se jim nič ne da.
pa potem iščemo navodila, smernice in inštrukcije kako in kam. In ti bi rada od Križnara konkreten nasvet???
Od strokovnjakov vedno pričakujem konkreten nasvet: od zdravnika, da mi pove, kaj naj naredim, da bo mojemu otroku čimprej boljše (in nemalokrat ga dobiš, zelo enostavnega in tudi pomagajo - kot recimo to, da ga moraš ful zavit, kadar ima vročino, da ta čimprej doseže višek ali spiranje nosu s fiziološko, ki tudi ful pomaga pri vseh problemih, ki se tičejo sluznice v nosu, itd...).
Od strokovnjakov za predelavo smeti iščem navodila za ravnanje z odpadki - oni se s tem ukvarjajo in to poznajo, vejo, kam je treba kaj dat, da se da spet uporabit. Zato si spravim snagino zloženko in če sem kdaj v dvomih, pogledam. Nisem tako pametna, da bi si vse zapomnila.
In Križnar je strokovnjak za probleme 3. sveta, ve za razloge, zaradi katerih so tam vojne in ve, kako smo mi v to vpleteni. In pravi, da je rešitev. Torej je edino normalno, da vprašam, kakšna je ta rešitev, kaj lahko mi konkretno naredimo (poleg mini kameric). Gotovo je še polno idej, ki se jih jaz ne bom spomnila, ker se pač s tem ne ukvarjam in tematike na poznam niti približno tako dobro kot on! Zakaj ga torej ne bi vprašala? jaz namreč nimam pojma, kako rešit svet, o tem sem veliko premišljevala, ko sem bila mlajša in ker nisem prišla do nobene dobre ideje, razen, da poizkusim pač naredit živeljenje lepše tem, ki so okoli mene, ker jih pač lahko dosežem, sem zadevo opustila. Enostavno nisem dovolj pametna za neko rešitev. Sem pa zelo vesela, če kje slišim za kako rešitev, ki dela in če je možnost, se vključim. Vse pa žal ne delajo. zato pa sprašujem tiste, ki to področje poznajo, kaj je tu čudno?
"Stari, jaz več ne vem kak` naj vzgajam svojega otroka, al` naj bo pridna al` naj bo poredna, ali naj se jaz igram z njo ali naj jo teram ven, kjer otrok itak ni, kakorkoli obrneš ne valja... Jebeš mi mater, da grem do socialne delavka pa naj mi ona pove..." Besede enega obupanega ateka ne dolgo nazaj in vpitje po odrešeniku, ki naj nas reši muk konfuznosti, nevednosti,
hahaha, dobra! Meni se zdi normalno, da človek tehta, kaj je boljše - ni enega univerzalnega prav, saj to ti vsak pove. Pri nas so igrišča popoldne polna - ne vem, kje on živi, ampak tu, v centru Lj., je na igrišču vsaj polovica Ronjinih sovrtčanov. Za otroke ej ful stvari dobrih in vseh jim ne moreš dat - pač jim daš ene od tistih, pač glede na možnosti in to je to.
Ne ronja, nergamo in ne cenimo ne zato, ker se v določeni danosti ne zavedamo prednosti in priviliegijev, temveč zato, ker lastne privilegije smatramo za mnogo višje od trenutnih danosti - hočemo še, bolje, hitreje, apro po zdravniki, od njih se terja popolna, ne človečka temveč nadčloveška vsemogočnost in odgovornost, pa se potem čudimo zakaj gledajo na nas zviška in stavkajo ter terjajo zase "božanske" plače. Paradoksno, nezadovoljstvo nad trenutnim je zmeraj bilo movens agens vsega napredka, zato smo danes kjer smo.
Ja, s tem se strinjam - matematiki so v osnovi leni - ni se jim dalo seštevat 3+3+3+3, zato so si izmislili množenje . Gospodinji se ni dalo strgat korenčka na roko, pa so si izmislili ribežl, itd... Se strinjam, ampak se mi zdi razlika med iskanjem "boljših" možnosti in med nezadovoljstvom nad življenjem in neragnjem, kako je vse v k*.
Tudi kar se bombaža tiče, se strinjam s teboj - vendar pa kot si sam rekel: nimamo prav dosti izbire: imaš kup plastičnih materialov, ki bodo tu še ko bojo naši praprapapravnuki poizkušali rešit, kar se bo rešit dalo, imaš lan in bombaž, ki ga pridelujejo v 3. svetu z nečloveškimi ali zelo okoljevarstveno skreganimi stvarmi. Ampak če bombažno majico že imaš, ker si jo dobil, jo boš še vedno imel, bo že narejena, tudi če je ne nosiš - in če poleg te kupiš še eno, je to slabo, ker si potem naredil dvojno škodo. Kot sem prej rekla: probam pač izbirat manjše zlo - to ne pomeni, da so moje odločite 100% pravilne ali da je bilo vse proizvedeno tipitopi - kot sem rekla, nosim tiste najkice, čeprav vem, da se znamka ne obnaša korektno, nosim bombažne majice, kijih dobim, čeprav vem, da bombaž špricajo na veliko in vem, da s pridelovanjem uničijo veliko polj in gozda, itd... Ampak nekaj moram izbrat. Edino, kar lako naredim, je, da pač ne kupujem veliko stvari, ki jih ne rabim. če že imam majice, ker jih pač res veliko dobiš (od reklam, od raznih sorodnikov, ki jih ne nosijo, itd...), je po moje boljše, da jih ponosim kot pa da kupim novo. Kljub temu, da ni bila prav narejena.
Jaz sem napisala da ne maram izkoriščanja otrok! Sicer je res, da tudi jaz ne maram izkoriščanja kogarkoli, vendar pa nekje moramo začet - meni se zdi smiselno začet pri otrocih - da njih ne bi izkoriščali in potem vedno bolj gor. Kot si rekel, prej, da bi bil problem, če ne bi kupovali naših stvari, ko smo še mi delali za mizerijo... NO, se strinjam, zato ne bi bojkotirala cele države in onemogočala ljudem zaslužka, če od njega živijo. Ker če bojkotiraš vse, je isto kot če nikogar, ni selekcije.
Materialni standard je definitivno boljši, če ga torej merimo s kazalniki kot je BDP, gospodarska rast itd.
No, saj to pravim - ljudje namreč jamrajo, da je materialni standard slabši - kar pa ni res!
Poglej Maslowovo motivacijsko hierarhijo pa poskusi ugotoviti kaj ljudem, tako generalno manjka. Glas ljudstva ne bi smeli zanemariti, ono odraža stanje duha.
Daj kak link! POjma nimam, kaj ljudjem danes manjka, razen upanja in optimizma. Večina mojih prijateljev ni ravno tipičnih predstavnikov in težko sodim. Mislim pa, da če bi se zavedali vseh prednosti, ki jih imamo, bi bili bolj srečni. Mogoče bi imeli kdaj slabo vest, vendar bi bili srečni, da to imamo: lahko imamo otroke, ko si jih želimo, lahko smo leto dni z njimi na porodniški, lahko jih peljemo zastonj k zdravniku, lahko zaslužimo toliko, da preživimo, itd... To SPLOH ni malo! Večina sveta bi dušo prodala za to!
A to so pokazale neodvisne raziskave?
To ni bilo v medijih, raziskava je v bistvu za nekaj drugega in ni imela veze s kitajsko, samo slučajno so pač tisti česen uporabljali. Tako da tej kar verjamem.Dokler je za raziskave potreben kapital, težko verjamem v njihovo objektivnost.
Te razumem, zato se pa tako borimo, da bi bili inštituti še naprej neodvisni. Potem se pa vsi p*, da državni denar zapravljajo eni blesavi raziskovalci, ki ne delajo nič "konkretnega". Ljudi težko prepričaš, da je lahko ena raziskava veliko bolj koristna za družbeno dobro kot pa še 100 sestavljenih kulijev.
Najmanjše zlo bi bilo vrnit se na drevesa in jame.
Ni pa realno in preživelo bi mogoče 1/10000000 prebivalstva, ker z narravnimi metodami pač ne bi pridelali dovolj hrane za vse.
Sama sem za kompromise: ne bi ljudi terala v jame, ne bi pa tudi vsa nesrečna čakala, kaj bo prinesel jutri. Verjamem križnarju, da se da svet rešit, da lahko kaj naredimo. Ne želim si, da bi davek na mojo neumnost plačevali moji vnučki in bi kateri moji punci umrl otrok zato, ker smo ga mi preveč srali. Mislim, da če vsak naredi malo, lahko naredimo veliko. Rabimo pa konkretne nasvete iz različnih podorčij - od strokovnjakov, ki se na ta področja spoznajo. Noben človek ne more vsega obvladat - zato je nemogoče, da bi se vsak sam spomnil vsega, kar bi bilo dobro naredit. Fajn je, da vemo, kaj se da, da bi bilo boljše -ni treba, da potem vse to delaš - vsak si naredi svojo lestvico, kje se bo trudil in kje bo grešil, vsak ima svoje male mane - ampak te ne bojo pokopale človeštva, če bi vsi pazili pri vsem ostalem, kar nam pa ne pomeni toliko. To se da! Samo vedet moramo, kako.
ker iz njega prav bruha blazno nezadovoljstvo in klic na pomoč
Se strinjam, da je tak, se pa tudi strinjam, da bi verjetno vsi postali taki, če bi gledali stvari, ki jih gleda on. Sama ne gledam nasilja po tv, ker me preveč prizadane občutek, da ne morem nič naredit - ne vidim smisla, da bi to gledala in se mučila, če ne znam pomagat. Dobro je, da vemo, kaj se dogaja, vendar moramo vedet tudi, kaj naredit, da to ustavimo.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
Drugače pa super oddaja. 
. 
. 
