Bakfark
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
lilijana, spontanost je fajn, zelo fajn, vendar nekaterim ljudem dela boljše kot drugim. Nekateri spontano ponavljajo iste napake vedno znova, ker imajo pač nek vzorec iz otroštva nerazrešen... In če bojo spontano izbirali, bojo ves čas izbrali napačno. Zato se je včasih dobro tudi vprašat, "kaj sploh hočem". Ne, kadar si srečen v zvezi - takrat tega ne rabiš, saj itak veš: njega. Ampak kadar pa kaj ne štima, je pa to fajn vprašanje. In potem prilagodiš svoje življenje temu.
In ko se pogovarjaš o namišljenih situacijah, je fajn, ker se spoznaš - spoznaš razmišljanje od drugega (in svoje) in tako lahko recimo lažje razumeš, kaj ti hoče partner povedat v situacijah, ko si recimo čustveno prizadet - ne razmišljaš takrat samo iz svojega kota, ampak veš, da je on drugače mislil, kot bi ti sicer slišala, recimo. To je pogost problem pri parih, se mi zdi.
Recimo, da je vsak od nas za življenje pripravljen kolikor je prazen list za črtanje po njem. Kakšne bodo te podobe izkušenj v življenju, na kak način in s kakšno močjo se bodo te podobe odslikale na prazen prostor in nenazadnje, kakšno končno podobo bomo na koncu dobili je odvisno od posameznika - tako našega pogleda nase, na lastno podobo kot jo vidimo sami, kot pogleda drugih na podobo, kot jo vidijo oni. Vsaka teh podob bo enkratna, neponovljiva, še tako podobni in najbljižji nekoliko različna. In nikoli nismo podoba samo in zgolj zase, vedno smo za nekoga nekdo ali nekaj - kreten, faca, lepotec, šaljivec, genij, vedno se na nas nalepijo neki ****ipalci od oznak, ki jih je potem tako sprejete potrebno predelati, dalje vgraditi v obstoječo podobo ali odvreči. In podobno je pri parih v različnih življenjskih situacijah. Vsak se nanje odzove različno, vsak na podlagi dosedanjih situacij, izkušenj z istimi, v skladu s tem, kar ga je do sedaj psihično oblikovalo. Kar je odraslemu recimo rutina, detetu lahko pomeni nepredstavljiv podvig. Stvar je samo v tem, kako neko osebo, stvar, situacijo, dogodek označim, opišem, pojasnim, interpretiram jaz in kako to isto narediš ti. Koliko smo o tem pripravljeni prisluhnit drugemu, to mnenje upoštevati, ga vzeti v ozir in na znanje je IMO prvenstveno odvisno od tega koliko nam predsodki, te trdovratne pretirano čustvene in iracionalne sodbe to dovolijo. Podobno kot pri glasbi zadnjič. Kar označim kot lepo, nekdo drug vidi kot depresivno, čeprav niti ne razloži, ne pojasni (ne zna ali ne želi, nebitno) zakaj je temu tako. Podobno je bilo onkrat z Bergmanom, če se spomniš 
kar se pa vzgoje tiče: če si imel fajn starše in srečo, da nisi imel nobene hude traume v otroštvu, je vzgoja res mačji kašelj, ker nimaš nobenih strašno narobe vzorcev. Če pa nimaš te sreče, zna bit pa zaj*. Ne, ker ne bi imel otrok rad, ampak ker ne znaš drugače, ker ne veš, kaj je prav, ke so te učili drugače in ti strli tvoj občutek za to, kar je prav. Videla pri svoji mami in še kje.
Ta občutek za prav in narobe se še najlažje razvije ravno pri ljudeh, ki so kot otroci doživljali strašne travme. To travmo manka, običajno sprejetosti in varnosti poskušajo kasneje popraviti tako, da si na vsak način prizadevajo popraviti storjeno gorje in nepravico na ta način, da skoraj identično preslikajo situacije iz otroštva, jih rekonstruirajo, pri čemer so njihovi otroci projekcije njih samih, ko so bli dečica, oni kot starši pa odigrajo vlogo lastnih vendar neprimerno boljših, skratka romantično-idealna različica hororja, ki je toliko lepša, bolj popolna kolikor manj je razumljiv in bolj strašen in grozen je njen izvirnik. Pri čemer ta ideal, torej nepreklicno dobro, nikoli ni utemeljeno samo na sebi, temveč na platformi gnilih, običajno nepojasnljivih dogodkov iz njihovega otroštva itd. Klasično izravnavanje krivih voda, bi rekli. Rečeno z jezikom, ki mi ga tako rada očitaš, ko ti travma razjebe realnost je edina možna rekonstitucija realnosti, torej povratek v sprejemljivo resničnost možna izključno in le preko navideznega sveta, fantazije, domišljije... Skratka realnost ponovno vzpostaviš na ta način, da jo umestiš v fantazijski koordinatni prostor, ponavljanje in povdarjanje travm iz otroštva zato ne kaže samo na nepripravljenost, nezmožnost razčistiti odnos s povzročiteljem travme, temveč pomeni nujno vzdrževanje življenjskih pogojev lastne idile. Če vzameš proč travmo, se razblini fantazmatski mehurček virtualne resničnosti. Na individualni ravni pa lahko pomeni katastrofo enako izgubi lastne biti in življenjskega smisla. **** stvar.
Zato smatram, da ravno tisti, ki ne znajo ali želijo razčistiti s svojimi travmami nimajo realnega občutka za to, kaj je prav in kaj narobe, ravno ta ideal, ki zmeraj preži nekje od zgoraj kot neka božja zapoved, ki regulira čas in prostor nima posluha za tisto, čemur lahko rečemo ravnanje po občutku. Dejansko prepustiti se sebi bi nemara pomenilo izkazati neposlušnost avtoritete zaradi katere smo, obstajamo, brez nje smo niko i ništa.
Je pa tudi odvisno od tega, kak tip si ti: če si bolj raziskovalen, ti dostikrat ne bo zadostovalo to, česar se sam spontano spomniš, ampak se boš o stvari, ki te zanima, želel učiti. Če se ti to ne da, pa pač uživaš v tem, kar se spontano sam spomniš in je lahko tudi čisto ok. Včasih pa se ljudje naveličajo in začnejo malo gledat, kaj vse se še da, ker se pač več glav več stvari spomni. Vse ni za vsakega, na nobenem področju, ampak učenje pa navadno ne škodi .
Verjetno si opazila, da se najbolj bunijo, najmanj poslušajo, so najbolj nastrojeni zoper neko mnenje ravno tisti, ki ga smatrajo za ogrožujočega. Zato besede, ki užalijo nikoli niso samo nekogaršnje mnenje ampak meč, ki bode v srce. Običajno se v takih primerih na nasprotno mnenje odziva z besedami "ujeo si me za srce", srce vemo je eden najbolj vitalnih delov telesa, pumpa brez katere ne moremo funkcionirati. Da ne škodi, praviš???
Sicer sem jaz vesela, da niso vsi starši poslušali nasvetov o nujnosti parih let skupnega živeljenja, usklajevanju ciljev, itd... ker kot rečeno: mene potem ziher ne bi bilo in to bi bila zame strašna škoda .
In če moja dva ne bi bila tako "nepremišljena", "butasta", mi povzročala "tolikšne travme", jaz danes ne bi bil to kar in tu kjer sem.
< Sporočilo je popravil Bakfark -- 19.4.2011 17:41:39 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
. Sovražim, da česa ne razumem.
