IZVIRNO SPOROČILO: ronja

hehe, pety, saj veš: jaz sem "softy mami" (ta izraz je izumil moj brat), ampak res se mi zdi neumno matrat otroka, če se da isto dosešt s kako manj bolečo in prav tako neškodljivo metodo. Moja mami se še spomni, ko ji je dudo odnesel parkelj in je mela tako traumo, da je potem njena mama tekla za parkljem, da naj jo da nazaj (sicer je bila seveda prej zmenjena s parkljem, da jo bo odnesel)... ker mala je bila čisto paf. Mami se je še doooolgo potem straaaašno bala parkljev... (in nas ni nikoli z ničemer strašila )

Ronja je mela dudo samo za zaspat, smo se odvajali, da je vedno večkrat zaspala brez, ker smo jo dali malemu slončku, ki je istočasno hodil spat , potem smo jo pa pozabili vzet na morje (najprej sva mislila samo rečt tako, potem sva jo pa čist res pozabila ). No, tam je komot sprejela, nobenega problema, nobenega joka, nič. Ko smo prišli čez 1 mesec domov, pa prva stvar: "dudo". sva bila čisto paf, da si je zapomnila! Ampak potem sva rekla,da je zdaj pa res prestara zanjo, pa da je bila na morju čisto ok brez, pa je komot sprejela. Tako da res ni bilo nikoli takih strašnih jokov: niti pri odvajanju od dojenja (razen od nočenga, ker se je pač mudilo: bila sem noseča, hodila sem v službo in non stop bruhala, zmatrana... takrat se je res jokala, ampak ni dolgo trajalo, pa lubi jo je skoz cartal vmes - če je mene zavohala, se ji je čist strgalo ). Tudi odstavila se je sama, pa zdaj Lejlo odstavljam in zaenkrat kar dobro kaže . Res dlje traja, samo eni nismo narejeni za tiste "špon" variante .

nisem sicer tako striktna kot recimo lilijana, da bi rekla, samo stvari, pri katerih mislim za vsako ceno vztrajat, imam pa precej razdelano, kje se res ne pogajamo in to je zlooo malo stvari, vse so pa vezane na varnost (privezat v avtu, roko za čez cesto, čelade na biciklih, itd... Večino stvari se pa večino časa da zdilat. Imam slabe dneve, ko se mi to ne da in morata malidve to pač sprejet, hehe.)
Pri vseh ostalih pa probam prit skozi brez nekega strašnega traumiranja, enostavno zato, ker se mi zdi, da se to pri mojihdveh da. Čisto verjamem, da se ne da pri vseh otrocih ali pri vseh starših, ampak mislim, da imaš tudi ti občutek, da bi se pri tvoji dalo, zato ti pa ne da mira. Ti jo najboljše poznaš in po moje res ne moreš naredit ne vem kake štale z dudo brez cuclja (saj lahko rečeš, da se je nekam zahakljala, pa je cucelj odletel, ko si jo potegnila ven). tudi če bi jo obdržala, saj sesat je itak ne more.

Jasno, da vsak otrok kdaj trmari in tuli za brezveze, samo mislim, da se večina mam ne sekira prav strašno za tisto tuljenje.  Saj ga ni tako težko ločit od tega, ko je otroku res hudo. Mogoče se sliši podobno, ampak meni se zdi čisto drugačno.
Sicer se jaz držim pravila, da če ne vem/nisem prepričana, potem rajši krivega izpustim kot nedolžnega obsodim (torej rajši potolažim otroka, ki mogoče izsiljuje kot pa da bi najurila otroka, ki mu je mogoče res hudo; se mi zdi, da tako naredim manj škode. Se mi zdi, pa da večinoma kar zadanemo, saj se poznamo:).

Problem je samo takrat, kadar otrok pop* zaradi bedarije in torej trmari brezveze, ampak pravi razlog je pa nekaj globljega in mu je v resnici tam not hudo. Takrat pa včasih res ne vem, kaj naredit v tistem momentu svete jeze. Potem ko se umiri, se že zmenimo, pa zrihtamo pravi razlog, pa je ok, samo v tistem hipu pa ne veš, kaj je prav.