*Star*
|
Vidim, da se pogovarjate o porodnih zgodbah... jooojjjj ne vem, če bi katera rada slišala mojo No niti približno ni tok smešno, ampak kaj čmo. Ula77, mislim, da sva midve imeli kar precej podobno dogajanje. Samo, da meni na koncu niso naredili CR. Se že nekaj časa pripravljam, da jo opišem, pa bom zdaj probala skrajšano verzijo Po jutranji amnioskopiji, in celodnevnem krvavenju, mi je zvečer ob 20.30 odtekla voda. V eni uri sva bila v P, odprta sem bila samo za en prst, popadki so se začeli približno 2 uri po razpoku mehurja. Bili so zelo intenzivni, na 5, 3, 4 minute in v celi noči nisem spala čisto nič, ker zaradi nenehnih popadkov nisem niti mogla. Na srečo sva se z dragim dogovorila za sobivanje partnerja, drugače ne vem, kako bi zdržala. Zjutraj so me dali na CTG, odprta še vedno nisem bila čisto nič. Vzrok je bil prezgodnji razpok mehurja, maternični vrat je bil namreč še čisto zaprt in trd. Torej sem trpela in trpela, niti epiduralne mi niso mogli dati takoj, ker moraš bit vsaj malo odprt. Ob 13h so mi končno dali epiduralno, pa naj povdarim, da sem bila pred tem strogo proti, ker ne prenesem igel in raznih medicinskih pripomočkov, ampak verjemite mi, da se mi je že mešalo od konstantnih popadkov, ki enostavno niso NIČ naredili. No rodila sem točno 24 ur po razpoku mehurja, torej je šlo že kar za minute. Posledica (pre)dolgega poroda je bila, da sem jaz vmes še fasala vročino, obe z mojo princesko sva dobili antibiotike, ona zraven še infuzijo, bruhala je še par dni po porodu plodovnico pomešano s krvjo, jesti ni hotla, ker jo je skos sililo na bruhanje. 3. dan po porodu je končno začela jesti in to je bil zame odvaljena skala in ne kamen od srca. Sploh si ne moreš predstavljati, kako te stvari, ki jih imaš za samoumevne osrečijo........ Neskončno sem hvaležna mojemu dragemu, ker je bil cel čas, celih 24 ur ob meni in mu bom res vedno hvaležna, ker sem slišala že marsikatero pripombo v smislu "jaz že nebi zdržal". Videl je vse, od praznenja mehurja preko katetra, do prereza presredka... Ne vem pa, kako bi zdržala brez njega. Mene je zabolelo pri srcu, ko sem po porodu resnično razmišljala, da bi ostala samo pri enem otroku, kar prej niti pod razno ni prišlo v poštev, no zdaj pa sem že bolj optimistična
|