Kerensa*
|
IZVIRNO SPOROČILO: bomboncek1 Nisem brala vsega Sklepam, da tudi zato misliš, kakor misliš. Ker če bi prebrala vsaj polovico (morda bi bil celo moj začetni post dovolj), bi videla, da jaz nisem (prvotno) nikjer omenjala dedovanja. Predlog o vnaprejšnji razdelitvi in potencialni prodaji premoženja je prišel s strani drugih RR-ovk in vse, kar sem jaz naredila, je bilo to, da sem razložila, katero premoženje je v družini, koliko okvirno je vredno, kaj bi omogočilo in kakšne želje in načrte imata z njim ga. Tašča in g. Tast. Nikjer, popolnoma nikjer pa nisem po lastni iniciativi pisala o tem, da bi jaz ali moj g. Mož karkoli od tega zahtevala ali da bi pomoč celo pogojevala s tem, da karkoli dobiva. Pravzaprav sem nekajkrat celo izrecno poudarila, da nama to ni padlo niti na kraj pameti. Nikjer nisem trdila, da ni nepremičnin za prodat'. Napisala sem (in tudi to ne samo enkrat), da nepremičnine so (napisala sem tudi, katere in kje), vendar jih ga. Tašča in g. Tast ne želita prodati. Naj ju z mojim g. Možem prisiliva v prodajo? Bom potem v tvojih očeh kaj več vredna? Kakšna najemnina, ja... Tudi to je bilo poudarjeno in tudi o tem je bilo pisano. Majkemi, da se mi ne da več ponavljati enega in istega. Samo kratek nasvet si ti bom drznila dati - daj naslednjič, prosim, najprej preberi, o čem konkretno je govora, potem pa sodi, če si se že odločila, da boš sodila. Velja? Jaz se z nobenimi kremplji ne držim nobenega stanovanja, ljuba duša - saj nobenega nimam! In, če želiš, se lahko potrudim in na teh petih straneh poiščem citat, kjer je lepo napisano, da nimava ne jaz, ne moj g. Mož čisto nič proti, če se bosta ga. Tašča in g. Tast zaradi eksestencialne krize odločila prodati stanovanje. Pa kaj, če moj g. Mož zaradi tega ostane brez dela dediščine? Spet prideva do poudarka od tem, da se pomoči ni nikjer pogojevalo z ničemer. Iskalo se je ideje, kako pomagati in to predvsem - kako pomagati, ne da bi bilo treba prodati karkoli od tistega, za kar sta delala celo življenje in kar je družinska dediščina. Poudarjeno je bilo, kaj želita in česa ne, kaj sta pripravljena in česa ne. Kdo sem jaz, da ju silim v nasprotno? Jaz lahko samo kimam njunim odločitvam, prispevam še kakšen svoj nasvet in zraven pomagam s svojimi financami, kolikor lahko. Ja pa kaj, če grem prvič v življenju na letalo in v Pariz? To sem si sama zaslužila s tudi po 16-urnim delom dnevno in ne zdi se mi, da bi morala zaradi tega komurkoli polagati račune. Nenazadnje ne grem v hotel Ritz Carlton. Pa četudi bi šla - saj grem s svojim denarjem. Jasno je bilo pa tudi napisano, da bo šel lep delež vsega ostalega denarja do ge. Tašče in g. Tasta. Ker ga potrebujeta bolj, kakor jaz. Če pa priznam, da se mi je težko odpovedati svojemu luksuzu, pa to zame še ne pomeni, da se tudi ne bom. Ja. bom se, priznam pa, da ne z lahkim srcem. Materialistic bitch, a?
|