arabela*
|
nekaj lepega Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine. Ljubim. Tega se ne da logično razložiti. Ljubim je dejstvo, ki ga lahko le doživiš, sicer ne veš, zakaj gre, preprosto ne razumeš. In tudi ne moreš razumeti. Ljubezen lahko le čutiš. In tako je tudi s sprejemanjem. Najprej moraš sprejeti, da potem veš, kaj to je. So stvari, ki jih lahko doumemo le z doživetjem. Moraš tvegati. Zavedanje o ljubezni je silno krhko. Tako je pač to z vsemi tistimi zares dragocenimi stvarmi. Z lepimi rečmi. Zares lepimi in ne samo navidez. Pogled vstran, majhna nepozornost in vse izgine. Čeprav se zdi, da so tiste vrednote, ki so temeljne, prav zaradi tega, ker jim rečemo temeljne, tudi nerazrušljivo trdne, je pogosto ravno nasprotno. Njihova trdnost je v njihovi neverjetno krhki lepoti. Zares lepih trenutkov v življenju je malo. Preštejemo jih pogosto na prste ene roke. In za vse bi lahko rekli, da so bili kot bel cvet. Zapiha malo močnejši veter in cvet se začne osipati. Zato se ljudje pogosto izogibajo takim trenutkom. Toda če pogledamo nazaj v naše življenje, moramo reči, da prav takšni trenutki, ti nežni biseri, dajejo življenju radost in melodijo.
_____________________________
Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.
|