|
RE: Ko mi pokne, mi pa pokne... 10.8.2010 9:43:19
|
|
|
|
Bakfark
|
IZVIRNO SPOROČILO: mamamajča Svašta........... Dašta.......... Nataša77, generacijo moja, mogoče se konec tvoje mizantropije nazira v enem izmed tvojih konkretnih predlogov, samo si dovoli biti bolj konkretna, da uporabiš kakšnega. Odkar spremljam ta forum se pretežno javljajo ljudje s podobnimi problemi, začutijo stisko, pridejo sem po tolažbo in v zameno ponavadi dobijo pričakovan odgovor - masaker (tistega, ki piše oziroma tistega na katerega se problem nanaša, sploh če gre za moško prase). Po sistemu črno-belo - puj, vse sami partizanovci okoli mene!!! Vprašati tukaj, na tem forumu, "kaj naj naredim?" je zelo podobno predvidevanju, kako se bo končala povprečna h`woodska romanca. Odgovor je - predvidljivo. Ko že liliana omenja laičnost svojih oči - tukaj se po konkretne odgovore prihaja k laični javnosti. Ki bojda ni kompetenta, da bi lahko razumela. Pa vendar, treba je spustiti nivo, ni važen torej odgovor, debata, zelo pomemben je nivo na katerem naj se razpravlja, ta določa našo realnost, znotraj tega kar izjavljamo se skriva resnica, normalnost. Skratka, dajmo se raje pošiljati v **** materino, pa magari za ceno nivoja, samo da se vsi razumemo, pa čeprav živimo v nenehnih konfliktih eden z drugim, vsi ostali, ki se vanabijevsko napravljajo, da odstopajo od povprečja pa so itak zarukani čudaki, friki, ki živijo v svojem svetu. In zopet, če ni belo je črno!!! In kot takšnim, normalnim, naj se nam v razsojanje prepusti vprašanje odločitve o tem kaj naj posameznik v konkretnem primeru naredi. In če odgovor ni dovolj konkreten naj se ga ne jemelje v ozir. Itak se ga ne razume. In odgovori na te probleme so običajno v stilu zapovedi, moraš to, moraš ono, začni se ceniti, blabla... Mislim, da se vsi zavedamo, da vsak ki se tukaj pojavi z nekim problemom, stisko, se tega zaveda, če bi lahko vedel kako to rešiti, verjetno ne bi rabil nobenega nasveta. Da rešiš zadevo še ni dovolj spoznanje kaj narediti, temveč je osnovni problem, kako to narediti. Recimo, da vzamemo konkreten predlog glede določenega problema, takšni nasveti so tukaj na forumu najbolj pogosti - "spokaj kufre pa idi!". Še vedno posamezniku ostaja dilema kako to narediti, smo za to sposobni ali nismo, če bi "spokaj kufre pa idi" bilo tako lahko bi to že zdavnaj naredil in ne bi bili potrebni niti forumi, niti ustanove, niti laična, niti strokovna javnost, niti mizantrop na eni, niti Bakfark na drugi strani. Kaj nas čaka če nekaj naredimo, kaj se skriva za našo odločitvijo, bo pravilna ali ne bo, kakšne bodo posledice in še tisoč in eno vprašanje in dvomi o tem kaj in kako po tem, to je breme, ki ga nosi vsak posameznik, odgovornost za posledice dejanja, ki mu ga sugerira nekdo drugi pa mora nositi sam - brez mene, natase, liliane, milijonarke... Tudi, če se nam, čustveno neobremenjenim in kao objektivnim, neka rešitev za posameznika zdi edina logična, jo še vedno mora sprejeti on sam. Kaj narediti in kako bo že vedel, ko odločitev za akcijo dozori. To je tisti trenutek, ko ni več dileme, ni več dvoma, ni strahu pred posledicami, takrat ko se več ne vprašaš ali je to to ampak enostavno veš, da druge izbire nimaš.
|
|
|