|
Vijoličarka -> RE: Ko mi pokne, mi pa pokne... (6.8.2010 23:54:53)
|
Malo mi je to znano. Tudi moj lubi bubi (me prav zanima, kako mu bo to všeč [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] ) doma nikoli ni bil najljubši in najbolj cenjeni sin. Nasprotno, nekako je veljal skoraj za zaostalega, nevljudnega in nesposobnega - ne sicer drastično, ampak v primerjavi s starejšim bratom pa.
Ta brat je bil po maminih besedah: vljuden, ljubeč, čudovit, čustven, razumevajoč in oh in sploh, po očetovih besedah: zelo sposoben, obvlada hišna dela in oh in sploh.
Bratu so precej pomagali, tako z delom, kot finančno. Nama niso, ker sem bila jaz 'tako nesramna', da sem hotela na svoje, pa ker se je starejši brat tisti čas ravno ločeval in se je zapletlo pri delitvi premoženja, njegova bivša partnerka pa je trdila, da so vse dali in naredili njeni starši. In najbrž so se, ker je tudi pri meni levji delež prihajal z moje strani, odločili, da se bodo raje distancirali, oziroma najbrž bi še kaj pomagali, če ne bi bila jaz 'tako nesramna', da nisem hotela poslušati njihovih nasvetov (ubogati diktatov). Hkrati pa je treba dodati, da sta tast in tašča bolj ležerna človeka in da raje govorita, kaj vse sta/bi/ bosta naredila, kot pa da bi res kaj naredila.
Vedno sta se nekako zanašla, da bo na stara leta zanju skrbel starejši miljenček. Ampak par let nazaj pa se je obrnilo. Brat se prikaže samo, če kaj rabi, soli pamet tako mami, kot očetu ter ju v glavnem kritizira.
Moj pa pride okoli, ves sproščen in dobrovoljen ter rad pomaga. Kar naenkrat je postal njun 'hišnik'. In vedno znova se čudita, kaj vse on zna, česa vsega je sposoben in kakšne krasne obrtnike zna zrihtat.
Po svoje me jezi. Jezi me, ker je kar naenkrat postal 'najljubši sin', za katerega sta 'vedno vedela', kako je krasen.
Ampak po drugi strani - vidim ga, ko mi pripoveduje, kako sta bila starša presenečena, ko je uredil to in ono. Vidim ga, kako potrebuje njuno odobravanje, kako se jima vedno znova želi dokazati. In rad ju ima. Saj suma-sumarum res nista slaba starša. Pa take sočutne narave je.
Skratka, vidim da on zelo potrebuje to priznanje s strani staršev. Zato skušam to sprejeti.
Ampak vseh deset dni dopusta je pa prehudo. V tem primeru bi se resno pomenila z njim - naj pomaga, dan ali dva. Vendar preostanek dopusta pripada nama.
Tvoj lubi bubi, danes imenovani 'ded' pa ima doma še bolj zakomplicirano situacijo. Razlike so drastično večje. Zato je mogoče ta njegova potreba po dokazovanju še toliko večja. Potreba, da se dokaže, da dobi od očeta kašno pohvalno gesto. Morda se še sam tega ne zaveda in na tak način 'kupuje' očetovo naklonjenost. Mogoče bi ga morala soočiti s tem, naj ne pretirava in se nauči reči 'ne'.
|
|
|
|