hermy1
|
IZVIRNO SPOROČILO: Naska Hermy, nekaj bi te vprašala - takšno moralno vprašanje - ali boš svoji deklici kdaj povedala o vsem skupaj? In ali kdo razen tvojih najbližjih ve? Tako, sama se sprašujem, če bi se odločila za isto pot, take stvari - trenutno predvsem moralne stvari. Hvala za odgovor. Mogoče še Fidolina ti poveš? Naska, sem ti že včeraj na dolgo odgovorila, potem me je pa vrglo ven !! Sem bila tako jezna, da nisem na novo začela. IZVIRNO SPOROČILO: Fidolina Če mi "nekdo" nakloni to srečo, da mi uspe zanositi z darovano celico, jaz bom otroku povedala. Lahko bi se nekoč zgodilo, da bi rabil mojo pomoč, moje tkivo, del organa, mojo kri, kjer bi se izkazalo, da si sploh nisva v sorodu. Bog ne daj, da bi rabil!!!!!! Ampak kako potem razložiti in pojasniti za vse nazaj. Otroka bi že od malega poskušala naučiti, da razmišlja široko. Da ni vsem dano imeti "svojih" otrok. Poskušala bi mu razložiti, kako zelo sem si ga želela in sem se za to poslužila pomoči, ki mi jo je ponujalo zdravstvo. In temeljito bi preverila, če je že pripravljen, da se s tem sooči. Jaz vidim sebe v maminih očeh, nasmehu, mimiki obraza ko se mrščiva, jeziva. Mogoče bi moj otrok tudi ves čas to iskal v meni, a nikoli zares našel. Tako, da jaz bi tvegala in povedala. Najtežje bi bilo, da bi ta laž (=zamolčana resnica), visela vse življenje nekje v zraku. Si bom kar z Fidkinim postom pomagala, predvsem v delih, kjer se povsem strinjam z njo !! Jaz sem ta srečnica in bom otroku tudi povedala. Kdaj bo pravi čas, bom verjetno začutila sproti, seveda pa bodo že zgodaj padale knjigice na temo posvojitve, drugačnost,...potem pa ob primernem trenutku, primerno letom, primerna vsebina. Pri nas vesta tudi starejši sestrici in ko enkrat poleg partnerja ve še kdo, ni vrag, da bi enkrat ne izvedel tudi otrok...in jaz želim, da izve od mene in da ve,...da se je to zgodilo iz velike želje in ljubezni in me tega ni sram in jo zato ljubim še bolj!!! Ostali sorodniki ne vedo in se mi niti ne zdi nujno...važno, da vemo mi res najbližji njej, ki se je vsi veselimo in nismo imeli predsodkov pri tem. Je pa res, da se moj partner s tem razmišljanjem ne strinja...njemu se zdi, da ji ni potrebno povedati, predvsem zato, ker ne bo mogla priti do podatkov o biološki materi in ga skrbi, da bi je to ne morilo brezveze. Tudi to stališče razumem, vendar se mi zdi, da je resnica v odnosu najpomembnejša. Sicer se pa v določeni starosti (ali vedno) vsi iščemo! In če bo imela dovolj ljubezni in čutila veliko povezanosti, verjamem, da bo zmogla tudi to predelati in je v življenju ne bo oviralo, ampak ji dajalo le dodatno moč!!! Mislim pa, da dokler so dvomi v tebi, da mogoče še ni najprimernejši čas...moj partner ga je tudi potreboval kar nekaj. Kljub starosti nanj nisem pritiskala in ko se je končno odločil, sem vedela, da je razčistil s svojimi dvomi in se je sedaj res veseli. Šlo je pa bolj zato, da si je želel res "mojega" otroka in je moral to preboleti. Kako bo po rojstvu trenutno še ne morem govoriti, vednar sem prepričana, da pogled na drobceno bitje naredi svoje in ga lahko samo še bolj ljubiš! Jaz priznam, da sem v nosečnosti enostavno pozabila, da ni "čisto" moja,...kajti, ko brca, ko jo vsak dan čutiš v sebi...ga potem še dojiš...kako bi ne mogla biti čisto in samo moja ????
|