 |
RE: Mama, kje si?
15.7.2010 11:59:01
|
|
|
|
ronja
|
Po eni strani je škoda časa, ki ga vložiš v iskanje, če je Marku vseeno...
Ma, njej je to hobi, pusti ji veselje. Jaz sem jo tudi probala nagovorit, da bi to svojo strast rajši za kaj res koristnega uporabila, kar bi nekomu resnično spremenilo življenje, ampak mislim, da jo je pač to potegnilo in zdaj je to to. Mogoče bo nekoč našla nekaj, kar jo bo dovolj potegnilo, da ne bo bezljala okoli z milijon neuresničenimi idejami, mogoče bo pa tako najbolj srečna. Live and let live .
Res je... ampak edina informacija, ki jo trenutno imam, je ta, da to SI želi.
hehe, kerensa, ampak branje namigov pa tebi ne gre najboljše . Človek se ne javlja na tvoje klice, ne odgovarja na tvoje smse in na koncu še izključi to številko in ti še vedno misliš, da si res želi vse to? On ne, si pa tu verjetno veliko punc želi, da bi to Giovanno nekako našli, torej imaš še vedno motiv (poleg tega, da si to ti želiš, kar je tudi čisto dovolj, da vztrajaš).
lolekinbolek, že v redu, saj se kdaj zmotimo. Problem je samo, če se javno obsoja, sploh še žive ljudi, ker jih to lahko prizadane. Predstavljaj si, da si ti v njuni koži: ne moreš imet svojih otrok (že to je težko, poglej na težave z zanositvijo... kar poznam jaz parov, ki so se namučili za otroka, je to res pekel), potem se ti nasmehne sreča in dobiš enega malega fantka, misliš, kako bo zdaj vse super, pa se izkaže za precej težko (fant ni bil več dojenček, je imel že precej vzorcev - pri 2-3 letih si že kar osebica, baje bolj podobna odraslemu, kakršen boš kot pa dojenčku,kakršen si bil), pa še okolica vsega skup ne sprejme, ti se ne znaš z vsem tem dobro spopadat... in potem pubertetnik postane težaven, sploh nimaš pojma, kaj bi, očita ti vse mogoče in hoče najt svoje starše, občutek imaš, da si popolnoma zatajil pri vzgoji, da tako zelo hlepi po neki ljubezni, ki mu je ti očitno nisi znal dat, čeprav ga imaš tako rad... Ma, ne bi rada bila v tej koži, res ne!
Če bi mi zdaj povedali, da sem posvojena, ne vem, če bi šla iskat svoje starše - oz. vem, da jih zdajle trenutno gotovo ne bi šla iskat. Mogoče, ko bi otroci odrasli, čebi nastala praznina ali preveč prostega časa (v kar pri svojem karakterju upravičeno dvomim;). Bilo bi mi čisto zanimivo jih videt, iskat se mi jih pa ne bi dalo, niti si ne bi želela bit potem v nekih kontaktih z njimi. Mam svoje življenje z ljudmi, katere sem sama hotela not. Smo različni...
Res ne vem, kaj bi.
Zvečer rajši objami moža, v službi pa če itak bluziš, ker nimaš nobenega drugega dela trenutno, (pač tako delovno mesto, kjer se veliko čaka, verjeton), pa išči in uživaj. Saj ni treba vse ali nič (da ne spiš in ne ješ od tega ali pa da vse skup vržeš v vodo - iščeš počasi, pošiljaš maile in se zabavaš)...
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. jaz tudi včasih preveč not padem (ok, ne v iskanje pogrešanih, ampak v kako ustvarjanje, recimo), pa me mora potem on ven zvlečt - "lubi, pridi spat!"
